Če se psihološka neo-noir srhljivka Dead Mail ne bi ponašala z letnico izida 2024, bi vsak gledalec pomislil, da je ušla naravnost iz kataloga zgodnejših filmov legendarnega Briana De Palme. Pa ne zgolj zato, ker se zgodba pričujočega filma odvija v 80. letih; film sledi skupini poštnih uslužbencev, ki je zadolžena za pregledovanje izgubljene pošte in nekega dne med naleti na pismo s krvavimi madeži, v katerem neznani pisec prosi za pomoč, saj naj bi bil ugrabljen. Na tej točki začne filmi preskakovati med različnimi perspektivami, ki natančneje pojasnijo kaotično dogajanje; tako izvemo, da je ugrabljena oseba zvočni tehnik, ki ga najame navidez sramežljiv, vendar hkrati psihotičen ljubitelj glasbe Trent, da bi mu pomagal izpopolniti zvok njegovega elektronskega klavirja. Kot je že bilo omenjeno, je Dead Mail film, ki gledalca odpelje v začetek 80. let tako po vsebinski kot tudi tehnični plati; surovo minimalistična in namerno umazana estetika nizkoproračunskih šokerjev je imitirana z osupljivo natančnostjo, za kar se je potrebno zahvaliti tudi režiserju Kylu McConaghyju (ta je film posnel skupaj z Joejem DeBoerjem), ki je hkrati prevzel tudi funkcijo direktorja fotografije in v obeh vlogah svoje delo opravil z odliko. Film tehnično podkrepi tudi odličen izbor glasbe, premišljena in kompleksna montaža in nekonvencionalni pripovedni prijemi, medtem ko je na prvi pogled precej formulaična zgodba obogatena z nepričakovanimi preobrati in domiselnimi preoblekami žanrskih klišejev, ob vsem skupaj pa ne smemo pozabiti na prepričljive igralske predstave, ki naredijo zgodbo še bolj vzdušno. Dead Mail ima sicer nekaj težav z razvlečenostjo (lahko bi bil vsaj petnajst minut krajši), vendar pa je to tudi edina napaka izredno napetega, umazanega in provokativnega psiho-šokerja, ki bo ljubiteljem sedme umetnosti več kot pisan na kožo.

Travma in njene manifestacije so zadnja leta (ne glede na to, kako čudno se sliši) postale nekakšen trend znotraj žanra grozljivk. Skoraj vsako leto je moč našteti vsaj ducat strašljivk, v katerih nastopajo čustveno izmučeni posamezniki, ki so v konstantnem konfliktu s samim seboj oz. svojo travmo iz ne tako oddaljene preteklosti. Film z nekoliko smešnim naslovom The Woman In The Yard je s tega vidika obupno klišejski; glavna junakinja je namreč vdova Ramona (Danielle Deadwyler), ki ne uspe preboleti nedavne smrti svojega moža, ki je izgubil življenje v hudi prometni nesreči, sama pa si je v isti nesreči hudo poškodovala nogo in je zato priklenjena na hojo z berglami. Ramona živi s hčerko in sinom na odročni kmetiji, kjer primanjkuje hrane, elektrike in drugih osnovnih pogojev za preživetje, povrhu tega pa družino pretrese prihod skrivnostne ženske v črnem, ki brez pravega razloga sedi na cesti pred kmetijo. The Woman In The Yard je izrazito minimalistična psihološka grozljivka, ki se tematik travme, prebolevanja in odpušča loteva na zelo površinski in predvidljiv način, hkrati pa ob koncu potegne nemalo naivnih in za lase privlečenih zaključkov. Vse to pa ne pomeni, da je film dejansko slab; pravzaprav je na več mestih izredno emocionalen vpogled v grozo posameznikove nepredelane travme, ki je podkrepljen z odlično igralsko predstavo Deadwylerjeve, dobrim občutkom za suspenz, vzdušno “izolirano” atmosfero in prgiščem nepričakovano napetih prizorov. Ob koncu velja opozoriti tudi na to, da The Woman In The Yard ni tako strašljiv kot je žalosten film, zato se bodo marsikateri gledalci, ki pričakujejo hitro moderno grozljivko z neprestano akcijo, najverjetneje dolgočasili. Skratka; pričujoči film ne odkriva tople vode, ampak jezi na preverjenih valovih sodobnih psiholoških srhljivk.