Problematike starizma in nasilja nad starejšimi se le redko prikradejo v grozljivke, pa četudi gre za sila težke in neprijetne teme, pred katerimi radi bežimo. To luknja uspešno zakrpa psihološka srhljivka The Rule of Jenny Pen, postavljena v dom za ostarele, ki pod fasado sproščene idoličnosti in skrbne nege za starejše čuva grozljivo skrivnost, tokrat v podobi upokojence Dava (John Lithgow), ki se podnevi obnaša kot nebogljen in senilen starček, bolestno navezan na svojo čudaško lutko Jenny Pen, ponoči pa se spremeni v sadističnega psihopata, ki vdira v sobe posameznih stanovalcev in nad njimi izvaja okrutno nasilje. Njegovo strahovlado pa prepreči prihod ciničnega sodnika Stefana (Geoffrey Rush), ki preboleva po srčni kapi in je prepričan, da bo v domu ostal zgolj za nekaj časa, vendar pa je tudi to dovolj, da se odloči postaviti po robu Davovim izpadom nasilja. Glavna odlika filma The Rule of Jenny Pen je v njegovem ostrem čutu za realnost; zgodba pred gledalčevimi očmi ni domišljijska ali napolnjena s fantazijskimi / nadnaravnimi elementi, ampak bi se lahko zgodila kjerkoli, kar dogajanju doda potrebni niansi suspenza in strahu. Režiser in scenarist James Ashcroft odlično izkoristi lokacijo pogosto klavstrofobičnih hodnikov in sob doma za upokojence, ki dogajanje naredijo še bolj napeto, seveda pa je najmočnejša točka filma igralska prezenca veteranov Lithgowa in Rusha, ki se navkljub letom še vedno v naravnost vrhunski formi, še posebej Lithgow, ki je rojen za vloge psihopatov. Zna se zgoditi, da nekaterim film ne bo pisan na kožo, še posebej ne tistim, ki pričakujete klasično grozljivko, ki se zanaša na akcijo in hiter tempo; The Rule of Jenny Pen je strašljiv film predvsem zato, ker je nevarno blizu tistemu, kar žal mnogi stanovalci domov za upokojence doživljalo na vsakdanji ravni. Sporočilo pomembna, vsebinsko močna in zastrašujoča sapa svežine znotraj žanra “odraslih” grozljivk.

Eden od sodobnih mojstrov filmske groze Oz Perkins ne počiva; potem, ko je lansko poletje pošteno prestrašil z okultno grozljivko Longlegs, se sedaj vrača z adaptacijo kratke zgodbe Opica legendarnega Stephena Kinga, ki je izšla v njegovi drugi zbirki kratke proze Mrtva straža. V filmu, ki je zgolj ohlapna priredba Kingove zgodbe, spremljamo brata dvojčka Billa in Hala (oba igra fantastični Theo James), ki kot otroka na podstrešju odkrijeta staro igračo opice z bobni, ki je bila v lasti njunega očeta. Kmalu zatem začnejo ljudje okoli njiju umirati v absurdnih okoliščinah in dvojici postane jasno, da očetova igračka ni tako nedolžna kot se zdi na prvi pogled. Za razliko od Perksinovega predhodnika Longlegs, ki je prepletal elemente okultne grozljivke, temačne kriminalke in psihološke drame, je The Monkey izrazito črna komedija, ki namesto strahu dostavlja ekscesni gravž, cel kup absurdnih usmrtitev ter samoironični ton, ob katerih je – kot je pri Perkinsovih filmov že navada – moč pričakovati razdeljenost gledalcev. Nekaterim bo anarhistična odštekanost in teatralnost dogajanja pisana na koža, spet drugi pa se bodo pritoževali nad pomanjkanjem močnejšega suspenza in groze, Perkinsa pa prav tako ne zanimajo preveč bolj poglobljena in psihološko kompleksna zgodba Kingove literarne predloge in se namesto tega posveča politično nekorektnemu in ciničnemu smislu za humor. Iz tega bi sledil sklep, da je The Monkey razočaranje, vendar to ne drži; Perkinsov izlet v vode komične grozljivke je pospremljen z znova izpiljeno vizualno podobo, že omenjenim odličnim igralskim ansamblom (poleg Jamesa zasije tudi Tatiana Maslany v vlogi morbidne matere glavnih junakov), celim kupom posrečenih šal, “slastnim” gravžom in venomer živahnim dogajanjem, ob katerem se gledalec neizmerno zabava. The Monkey morebiti ne spada med Perkinsove presežke, vendar je še vedno krvavo zabavna grozljivka.