Prepletanje humorja in groze oz. smeha in strahu je v svetu filma eden najbolj tveganih eksperimentov, ki pogosto prinaša slabe rezultate, saj je govora o združevanju dveh čustvenih reakcij, ki sta si pomensko popolnoma nasprotni. Borderline, sicer režijski prvenec Jimmyja Wardena, ki je med drugim spisal duhovito komično srhljivko Cocaine Bear, ima poleg zgoraj naštetetega še toliko težjo nalogo, saj ambiciozno stke mrežo psihološkega trilerja o zalezovalcu starlete in absurdne črne komedije, ki vnaša elemente fizičnih gagov in popkulturnih referenc. Film se odvija v 90. letih in sledi neprištevnemu zalezovalcu (Ray Nicholson v prikupno odbiti prezenci, ki kakopak močno spominja na diabolične nastope njegovega slavnega očeta Jacka Nicholsona), ki je obseden s priljubljeno pop pevko Sofio (Samara Weaving, ki pridno nadaljuje kariero eden od najbolj prepoznavnih kraljic filmskega krika) in jo nekega večera vzame za talko na njenem domu, kjer je odločen, da se do nastopa jutra z njim poroči. Borderline ni popoln film in se na več mestih nerodno spotakne ob lastne ambicije, toda hkrati ima na svoji strani presenetljivo veliko močnih adutov, ki ga dvigujejo krepko nad povprečje; poleg odličnih igralskih predstav so tu še posrečena kombinacija suspenza in črnega humorja, živahen tempo in nekaj izvirnih duhovitih medklicev, ki sicer z okvirno zgodbo nimajo veliko skupnega, vendar jih je kljub temu užitek gledati. A kot že rečeno; filmu manjka bolj poglobljen fokus, prav tako bi se lahko odpovedal nekaterim stranskim štorijam in bolje izkoristil časovni okvir 90. let, ki so v filmu bolj sama sebi v namen. Borderline je tako očarljivo zlobna srhljiva komedija, ki izpolni svoja pričakovanja, kaj več od tega pa ne.

Eden od razlogov, zakaj se Steven Soderbergh uvršča v sam vrh najbolj prepoznavnih in unikatnih filmskih režiserjev, je njegova vsestranska nadarjenost za ustvarjanje projektov, ki so bodisi popolnoma komericalne narave ali artistični eksperimenti. Med slednje spada tudi njegov zadnji celovečerec, psihološka srhljivka Presence, ki vsaj na prvi pogled deluje kot še ena klasična zgodba o duhovih in zakletih hišah, vendar z domiselnim preobratom; tokrat namreč dogajanje spremljamo izključno iz perspektive nevidne nadnaravne sile, ki prebiva v hiši, katero je pred kratkim kupila družina Payne. Film s pogosto dolgimi neprekinjenimi kadri in plavajočim premikanjem kamere voajersko sledi posameznim družinskim članom in beleži njihove disfunkcionalne odnose; mati Rebecca ves svoj čas namenja “popolnemu” sinu, arogantnem športniku Tylerju, medtem ko je oče Chris zaskrbljen zaradi najmlajše hčerke Chloe, ki preboleva smrt svoje najboljše prijateljice. Presence je še en izredno posrečen Soderberghov filmski eksperiment, ki s presenetljivo brezhibnostjo pilotira med grozljivko, družinsko dramo in psihološkim trilerjem, hkrati pa ponudi nekoliko bolj filozofski pogled na prisotnost nadnaravnega v naših življenja. Film s pomočjo odličnega in poglobljenega scenarija veterana Davida Koeppa, pristnih igralskih predstav in tehnične inovativnosti ustvari prav poseben svet, ki venomer tiči med realnostjo in onostranstvom, dramatična glasbena podlaga in uporaba minimalističnih praktičnih učinkov pa poskrbijo, da zgodba konstantno ohranja zadovoljiv nivo suspenza. Škoda le, da se film ne uspe popolnoma izogniti nekaterim nelogičnostim, moti pa tudi končni preobrat, ki zgodbo iz intimne družinske drame po nepotrebnem potisne v vode melodramatičnega psihološkega trilerja. Navkljub tem (manjšim) spodrsljajem pa Presence domiselno preoblikuje žanrska pravila klasičnih zgodb o duhovih in poskrbi za pravo artistično poslastico.