Maika Monroe se je tekom let upravičeno uvrstila med kraljice modernega krika, saj ima za seboj impresivno število kvalitetnih trilerjev / grozljivk, ki so gledalcem zlezli pod kožo, njena močna prezenca in obrazna mimika pa pustijo močan vtis tudi vsebinsko šibkejših filmih. ZF srhljivka Significant Other spada med slednje, četudi je daleč od slabega filma; uvodoma smo priča padcu nenavadnega objekta iz vesolja, ki nasilno vdre v naravo prostranih gozdov, kamor se kmalu zatem odpravi mlad par Ruth in Harry in nehote odkrije čudno nezemeljsko tvorbo, ki lahko prevzame človeško obliko. Režiserja Dan Berk in Robert Olsen, ki sta pred leti navdušila s črnohumorno grozljivko Villains, v kateri je prav tako blestela Monrojeva, se s filmom Significant Other oklepata zapleta klasike Invasion of The Body Snatchers, le da na bistveno manjšem proračunu in z zgodbo, ki je bolj psihološko naravnana in pušča velika prostora za interpretacijo. Čudovite podobe neokrnjene narave, znova odlična igra Monroejeve, všečna osrednja lika, potrpežljiv tempo in presenetljivo močan suspenz so glavne odlike prve polovice filma, ki pa žal ne pridejo do izraza v preostanku zgodbe. Druga polovica, ki skuša razložiti dogajanje in postreči z nekaj šokantnimi preobrati, se hitro zateče v pretiravanje in čudno prepletanje elementov telesne grozljivke, ZF trilerja in črne komedije, še posebej slednja pa se zdi najbolj nevmesna v sicer resni in temačni zgodbi. Significant Other je tako daleč od presežka, pa vendar ponudi dovolj napetih trenutkov, pospremljenih z dobro igro, da se gledalec nikoli ne počuti ogoljufanega ali zdolgočasenega.

V zgodovini sedme umetnosti je nešteto primerov filmov, ki so utrpeli močno škodo zgolj zaradi tega, ker so bili iz takšnih ali drugačnih razlogov v montaži dobesedno raztrgani na koščke in vrženi na velike / male ekrane v šlampasti, nedokončani obliki. Eden zadnjih primerov takšnega nesrečnega filma je nova adaptacija kultnega vampirskega romana Salem’s Lot pisatelja Stephena Kinga, ki pripoveduje zgodbo o mestecu Jerusalem’s Lot, katerega pretresajo skrivnostne smrti, za katerimi naj bi stal zlovešči vampir. Pričujoči film je imel težave že od samega začetka; posnet je bil leta 2021 z originalno dolžino treh ur, nakar so ga pospravili v bunker, kjer je tičal naslednja tri leta, dokler ga niso naposled vrgli v svet v močno skrajšani dvourni različici. In slednje je glavna težava filma Salem’s Lot; to, kar gledalci spremljamo, ni niti pod razno končna verzija filma in to postane zelo očitno že po prvi tretjini, ko film preskakuje nekatere pomembnejše dele zgodbe (ponekod film preskoči tudi po teden dni dogajanja), obupno nerazviti liki so vrženi iz ene situacije v drugo v dobesedno par sekundah, film pa se ustreli v koleno tudi zaradi zoprnega trenda pretiranega zatekanja k uporabi posebnih učinkov, ki namesto groze zbujajo posmeh. Najbolj žalostno pri vsem skupaj pa je to, da je Salem’s Lot v izvirni različici najverjetnje spodoben izdelek; prva polovica namreč postreže z nekaj trenutki prepričljive temačne atmosfere in dobro tempiranega suspenza, vendar zaradi nemarne montaže gledalec nima časa, da bi gledalec v njih užival. Zakaj je pričujoči film bil deležen tako nemarne obravnave, ni jasno; glede na to, da je kanal za pretočne vsebine Max svoje čase dal blagoslov več kot 4-urni različici Snyderjevega superherojskega epa Justice League, bi nešteto Kingovih oboževalcev z veseljem gledalo daljšo in bolj koherentno različico enega najboljših vampirskih romanov vseh časov. Katastrofalna potrata nečesa, kar je nekoč verjetno izgledal kot dober film.