Če bi kje iskali idealen filmski “par” oz. film in režiserja, ki sta ustvarjena drug za drugega, sta to Robert Eggers in klasika nemškega filmskega ekspresionizma Nosferatu, sicer neavtorizirane adaptacije Stokerjevega kultnega romana Drakula. Eggersov prepoznavni artistični pristop je že od začetka njegove kariere močno zaznamovan z elementi filmskega ekspresionizma, zato ni niti malo presenetljivo, da je predelava omenjene mojstrovine F. W. Murnaua predstavljala njegov življenjski projekt, ki ga je pilil več kot desetletje. Nova interpretacija povečini sledi zgodbi izvirnika; nepremičninski agent Thomas Hutter (Nicholas Hoult) odpotuje v odročni grad skrivnostnega grofa Orloka (Bill Skarsgard), da bi sklenil posel nakupa hiše, obenem pa Thomasova žena Ellen (Lily-Rose Depp) začuti usodno povezanost z grofom. Eggers se v svojem četrtem celovečercu vzorno pokloni zapuščini izvirnika in znova prepriča z zastrašujoče čudovito atmosfero, grandiozno glasbo in sapo jemajočo vizualno podobo, ki pričara številne enako poetične kot tudi strašljive trenutke. Ena večjih vsebinskih sprememb je ta, da Eggers mnogo več časa nameni grajenju morbidnega telesnega odnosa med Orlokom in Ellen, kar zgodbi doda za vampirski žanr smiselno začimbo erotičnosti, ki pa je še vedno tesno povezana s potlačeno travmo in izgubo nedolžnosti. Igralske predstave prav tako spoštljivo sledijo melodramatični prezenci likov iz izvirnika, še posebej sijoča pa je Deppova, ki osupne s svojo fenomenalno obrazno mimiko in telesno preobrazbo, medtem ko bo Skarsgardova fascinatna interpretacija ikoničnega Orloka najverjetneje razdelila občinstvo. Eggersova ljubezen do izvirnika je tako prisotna v vsakem kadru, vendar pa je vseeno nekoliko škoda, da v svoji predanosti ni šel do konca in se s tem odpovedal nekaterim nadležnim žanrskim prijemom, ki so bolj “sprejemljivi” za modernejše občinstvo. Če bi film imel manj preverjenih trikov kot so nenadni skoki v kamero in občasno pretiravanje s posebnimi učinki, bi bil Nosferatu še toliko boljši, ampak tudi v takšni obliki še vedno ostaja povsem sprejemljiva vampirska psihodrama, ki na vzoren način predstavi nepozabno klasiko novim generacijam gledalcev.

“Materinstvo je prasica!” Te besede izreče nekdanja umetnica, ki po rojstvu sina obesi svojo obetavno kariero na klin sprejme bistveno bolj zahtevno vlogo v življenju; vlogo matere, ki mora kuhati, prati, likati, čistiti in povrhu tega še skrbeti za otroka, ki je poln energije in kot tak iz dneva v dan bolj nadležen. Zato ni presenetljivo, da se materina jeza in frustracije postopoma materializirajo skozi njeno preobrazbo v psico, kjer se lahko brez slabe vesti prepusti nagonom “divje” živali in vsaj za nekaj ur ignorira vsa napisana družbena pravila. Satirična srhljivka Nightbitch, posneta po istoimenskem romanu Rachel Yoder, je pikra in hudomušno iskrena demistifikacija materinstva, ki zabava s svojim osvežujočo kombinacijo črnega humorja in (sicer zelo omiljenega) gravža, navkljub odštekanosti pa servira ogromno zoprnih življenjskih situacij, ki bodo še kako domače vsaki zafrustrirani novopečeni mamici. Režiserka in scenaristka Marielle Heller dobro povzame bistvo kompleksnega romana in ga servira gledalcu s pomočjo fenomenalne igralske predstave večno očarljive Amy Adams, ki perfektno lovi ravnotežje med nevrotičnostjo matere na robu živčnega zloma in podivjane živalske “prasice”, ki koplje po vrtovih in glasno laja na tiste, ki ji grejo na živce. Katerakoli druga igralka takšni zahtevni nalogi ne bi bila kos, toda Adamsova svojo nalogo opravi z odliko in drži film pokonci tudi v šibkejših trenutkih, ki jih sicer ni malo. Nightbitch je kot celota duhovita groteska z močnim družbenim komentarjem, vendar pa filmu nekaj preglavic povzroča nekonsistentno preskakovanje med komičnim in srhljivim; zdi se, da režiserko bolj zanima prvo kot drugo, kar zna pripeljati do negodovanja tistih, ki od filma pričakujejo tako smeh kot tudi strah. Nightbitch ni popoln film in bi si zaslužil nekoliko več poglobljenosti, vendar pa je na srečo dovolj duhovit in oster, da bo ohranil gledalčevo pozornost.