V prevrteni družbeni klimi, še posebej pa z vzponom gibanja MeToo, so se tudi vloge spolov začele dojemati na način, ki je po eni strani resda napreden, po drugi strani pa so primeri, ko lahko videz oz. občutek vara. Predpostavka, da ženska vedno nosi status žrtve, moški pa je njen rabelj, se marsikomu zdi pravična, vendar pa ni nujno resnična. Videz oz. občutek vara, kar vsekakor dokazujejo tudi uvodni kadri premetene srhljivke Strange Darling; najprej smo gledalci priča naraciji (prisrčen poklon klasiki The Texas Chainsaw Massacre), kjer nam je zaupano, da film temelji na resnični zgodbi o enem od najbolj razvpitih ameriških serijskih morilec 21. stoletja, takoj zatem pa smo že priča prizoru, kjer prestrašena ženska beži skozi gozd pred oboroženim moškim. Gledalcu je situacija avtomatsko nemudoma jasna, vendar pa režiser in scenarist JT Mollner naša pričakovanja v naslednji uri in pol obrne popolnoma na glavo in se z njimi poigrava s hudobno razposajenostjo. Drugače povedano; v pričujoči film se je priporočljivo spustiti popolnoma brez zavedanja, kaj vas čaka, saj boste zgolj na tak način vedno znova presenečeni nad tem, kar Mollnerjeva duhovita srhljivka prinaša. Film, razdeljen na šest poglavij, ki si sledijo v nelinearnem zaporedju, poleg kompleksne vsebine prinaša tudi odlične igralske predstave (tako Willa Fitzgerald kot Kyle Gallner sta izvrstna v svojih dvojnih vlogah), prefinjen smisel za humor, idealno kombinacijo gravža in suspenza ter enega najbolj udarnih filmskih koncev letošnjega leta. Strange Darling bi lahko izbrusil nekatere dele zgodbe (o morilcu ne izvemo skoraj ničesar), vendar pa je občudovanja vredno, da se dandanes še uspe najti režiser, ki se upa na sofisticiran način rogati aktualni družbeni klimi in to zapakirati v napet slasher.

Družina Addams, ki jo sestavljajo mož John Adams, žena Toby Poser in njuna hčerka Lulu Adams, že nekaj let predstavlja enega od vidnejših kolektivov znotraj kroga ustvarjalcev neodvisnih grozljivk in ne glede na njihove pričakovane amaterske spodrsljaje je družini nemogoče odreči ambicioznost in strast do ustvarjanja, ki so dandanes žal redkost. Svoj “naredi-sam” pristop Addamsovi utrjejo tudi v njihovem najnovejšem celovečercu Hell Hole, ki je sicer narejen z bistveno večjim proračunom kot sicer (med drugim so ga v celoti posneli pri naših bližnjih južnih sosedih v Srbiji), vendar še vedno ohranja nekakšno samoironično “ceneno” estetiko in ustvarjalno zagretost predhodnih filmov. Film se močno zgleduje po delih Johna Carpenterja, še posebej njegove klasike The Thing, saj je tudi tokrat v ospredju skupina znanstvenikov, ki med izkopavanjem odkrijejo v sluzav kokon ujetega vojaka iz napoleonovih vonj, katerega telo je prevzel parazit neznanega izvora in še preden lahko kdo od prisotnih v roke vzame napalm, se pošast znajde na prostosti in začne iskati novega gostitelja. Hell Hole je v primerjavi s prejšnjimi filmi družine Addams nekoliko bolj zafrkantski in poln črnega humorja, kar filmu vsekakor prija, še posebej s sproščenimi igralskimi predstavami, odbitimi dialogi ter nenehnim mežikanjem v kamero, ki nagovarja gledalca s prepričanjem, da tega, kar vidi pred seboj, ne sme jemati preveč resno. To pa je tudi ena od vidnejših slabosti pričujočega filma; zaradi izrazito zafrkantske drže film hitro izgubi na suspenzu, obenem pa se Addamsovi ne uspejo odreči nekaterim nadležnim prijemom kot so pogosto nevmesna hard rock glasba in čudni montažni triki. Hell Hole ne spada med najboljše izdelke družine Addams, a gre še vedno za kratkočasno in zabavno grozljivko za navdušence nad neodvisnimi filmskimi produkcijami.