Filmi, ki se poglabljajo v ozadje zlovešče urbane legende o t.i. snuff filmih (posnetki resničnih umorov, ki se prodajajo na črnem trgu), ponavadi zelo hitro zatavajo v vode brezdušne in dolgočasne pornografije mučenja, gnusa in kri. Grozljivka Vacancy je s tega vidika nekoliko drugačna, saj je bolj kot klasični ekskplotaciji slasher strukturiran kot napet psihološki triler, ki se na vsakem koraku klanja zapuščini Alfreda Hitchcocka. Film se ponaša z zelo preprostim zapletom; sprtima zakoncem Davidu in Amy, ki sta tik pred ločitvijo, se neke noči pokvari avtomobil, zato se po pomoč zatečeta v bližnji obcestni motel, kjer med čakanjem na pomoč najameta sobo. Tu pa se njuna mora šele dobro začne, saj se izkaže, da se motel preživlja s snemanjem posnetkov brutalnih umorov stanovalcev, ki jih izvrši skupina najetih zamaskiranih napadalcev. Kot je že razvidno, je glavna odlika filma Vacancy ta, da ne ubere preverjene moti šokiranja gledalca s prizori ekscesnega nasilja, ampak daje mnogo več poudarka na počasnem razvoju zgodbe, temačni atmosferi ter suspenzu, ki ne pojenja skozi dobih 80. minut, kolikor film traja. In kot napeti triler je Vacancy zelo uspešen, saj kompetentno sledi vsem žanrskim pravilom in navkljub formulaičnosti ostaja venomer napet in dramatičen. Filmu se bolj zalomi pri razvoju likov, ki niso pretirano zanimivi, čeprav je Kate Beckinsale kot Amy v odlični formi, medtem ko njen soigralec Luke Wilson deluje rahlo nezainteresirano (menda je bil takšen tudi tekom snemanja), kar vodi do pomanjkanja kemije med glavnima igralcema. Film se prav tako ne poglablja v ozadje trgovine s snuff posnetki in ne posreduje nobenega konkretnega družbenega komentarja, zato ga je treba jemati zgolj kot vzorno žanrsko zabavo za preganjane dolgčasa. In včasih gledalci ne potrebujemo več kot to.

Oz Perkins, sicer sin legendarnega “psiha” Anthonyja Perkinsa, je po več letih ukvarjanja z igralskim poklicem leta 2014 krenila na režijska pota in postregel s svojim impresivnim celovečernim prvencem The Blackcoat’s Daughter, ki je s svojo izvrstno atmosfero, kompleksno zgodbo in nekonvencionalnim pristopom do strašenja gledalca postal klasika moderne grozljivke. Ravno zato so bila pričakovanja ob njegovem naslednjem filmu, gotski strašljivki I Am The Pretty Thing That Lives in the House toliko večja; in četudi Perkins v svojem drugem režijskem poskusu uspe nadgraditi nekatere elemente predhodnika, bo film za marsikaterega oboževalca grozljivk precejšnje razočaranje oz. korak nazaj od tega, kar se od Perkinsa pričakuje. Glavna junakinja filma je hišna bolničarka Lily, ki sprejme službo negovalke dementne upokojene pisateljice grozljivk Iris Blum v hiši, ki je zaznamovana s skrivnostjo preteklostjo. Tekom bivanja začne Lily spoznavati močan vpliv Irisine literarne zapuščine in se spoznava z zgodovino hiše, ki je bila v preteklosti prizorišče brutalnega zločina. I Am The Pretty Thing That Lives in the House je Perksinov najbolj zahteven, kompleksen in naporen celovečerec, ki se bolj kot na pričakovane žanrske trike zanaša na izredno počasen tempo, grajenje tesnobne atmosfere in osredotočenost na osebno zgodbo, polno psiholoških preobratov. Drugače povedano; pričujoči film bodo najbolj cenili oboževalci starošolskih gotskih pripovedk, kjer se dogajanje razvija preko monologov glavne junakinje in njenega kompleksnega odnosa do hiše, v kateri morebiti straši. Srčiko filma predstavlja čudovito zadržana predstava Ruth Wilson, ki zgodbi doda potrebne emocije in tragičnost, Perkins pa hkrati poskrbi za nekaj prijetnih vsebinskih presenečenj. Navkljub vsemu pa je I Am The Pretty Thing That Lives in the House žrtev režiserjevih prevelikih ambicij, zaradi katerih zgodba pogosto zatava v rahlo dolgočasje, ponavljajoče vzorce in pretencioznost, katero bo prenašal le redkokateri gledalec. V primerjavi z The Blackcoat’s Daughter je pričujoči film tako manjše razočaranje, a še vedno solidna gotska strašljivka za gledalce z ogromno potrpljenja.