Ob najavi sedmega filma v franšizi ZF srhljivk Alien z naslovom Alien: Romulus je režiser in scenarist Fede Alvarez obljubil vrnitev h koreninam, kar je bila za dolgoletne oboževalce franšize vsekakor dobrodošla novica. Filmi kot so Alien: Ressurection, Prometheus in Alien: Covenant so se močno zanašali na visokoleteče koncepte o nastanku človeštva, vrtoglavo akcijo in ekscesno uporabo posebnih učinkov, medtem ko sta bila suspenz in groza – ključna elementa, ki sta franšizo naredila legendarno – povsem zanemarjena. Alien: Romulus, ki je časovno umeščen po koncu prvega in pred začetkom drugega filma Aliens, skuša popraviti to krivico z dokaj preprosto zgodbo o vesoljskih kolonistih, ki naletijo na zapuščeno in razdejano vesoljsko plovilo podjetja Weyland-Yutani in med raziskovanjem nehote trčijo ob gnezdo nezemeljskih parazitov Ksenomorfov. Alvarezov film bi na najbolj preprost način opisali kot čistrokrvno in nepretenciozno grozljivko o preživetju v vesolju, kjer ne manjka vzdušne temačne in klavstrofobične atmosfere, brutalnega nasilja in predvsem ekscesnega gravža, ki smo ga v franšizi pošteno pogrešali. Omenjena vrnitev h koreninam je povečini zelo uspešna, saj se Alvarez tudi tokrat izkaže kot mojster grajenja napetosti, hkrati pa filmar več kot očitno razume čar zapuščine predhodnikov in se tako Scottovi kot Cameronovi klasiki pokloni s subtilnimi nostalgičnimi bonbončki ter referencami, ki pa niso preveč moteče. Filmu se najbolj zalomi pri razvoju likov, kjer z izjemo glavne junakinje Rain (simpatična Cailee Spaeny) in njenega brata Andyja, nihče ne pusti globjega vtisa in bolj kot ne služijo kot hrana za Ksenomorfe, element strašljivosti bi lahko bil bolje izoblikovan, moteči pa so tudi nekateri ceneni posebni učinki, še posebej v zadnji tretjini. Alien: Romulus je navkljub nekaterim lapsusom dobrodošla osvežitev franšize, ki v vesolje znova prinaša grozo.

Če bi v zadnjem desetletju iskali filmsko grozljivko, ki bi si zaslužila bistveno več pozornosti, je to vsekakor Caveat, celovečerni prvenec britanskega režiserja Damiana Mc Carthyja; zastrašujoč, klavstrofobičen in atmosferičen nadnaravni triler je vnesel ogromno svežine v žanr grozljivk in tistim gledalcem, ki so mu dali priložnost, pričaral nepozabno izkušnjo. Po več kot štirih letih se Mc Carthy vrača s svojim drugim filmom, ki služi kot ambiciozna in provokativna nadgradnja predhodnika; Oddity je namreč na površju še en nadnaravni triler, ki pa mu Mc Carthy doda ščepec klasičnega detektivskega misterija z obilico izvrstnega suspenza in sofisticiranega črnega humorja. Glavna junakinja filma je slepa jasnovidka Darcy (elegantna Carolyn Bracken), ki skuša preboleti nenadno smrt svoje sestre dvojčice Dani, ki je bila še nedolgo nazaj poročena s Tedom, uglednim psihiatrom, s katerim se je preselila v idilično hišo na podeželju, vendar jo kmalu zatem brez pravega razloga umori eden od Tedovih pacientov. Darcy, ki je prepričana, da se za zločinom skriva nekaj več, se nekega dne nenajavljeno pojavi pri Tedu, ki si je medtem že našel novo partnerko in začne na lastno pest raziskovati ozadje tragedije. Oddity ne bi mogel imeti bolj primernega naslova, saj gre za res “čudaški” film, vendar v najbolj pozitivnem pomenu besede. Mc Carthy se znova izkaže kot mojster vzpostavljanja nenavadno napetosti in vzdušne atmosfere, kombinacija obojega pa ustvari cel kup prizorov, ob katerih bo gledalcu od neprijetnega pričakovanja zastal dih. Režiser si pri tem pomaga tudi z odlično glasbo, pogosto nepričakovano duhovitimi dialogi in skromnim, vendar izvrstnim igralskim ansamblom. Film od gledalca resda zahteva nekoliko več potrpljenja kot sicer, vendar se splača vztrajati vse do šokantno zabavnega konca, kjer si Mc Carthy resnično privošči prebrisano hudobijo, ki zbuja tako smeh kot strah v popolni kombinaciji. Oddity je brez kančka dvoma ena najboljših grozljivk letošnjega leta.