Ko režiser film hkrati napiše, producira, posname, zmontira in zanj sam napiše glasbo, postane jasno, da gre za film z močno osebno noto. Kanadski psihološki triler Wolves. sicer režijski prvenec Dannya Dunlopa, je delno navdihnjen po resničnih dogodkih, ki so se pripetili v Ontariu leta 2010, ko so mesto pretresli serijski umori živali, za katerimi je stal človek. Dogajanje v filmu je prestavljeno v majhno industrijsko mesto in v ospredje postavlja introvertiranega in izgubljenega mladeniča (Mark Nocent), ki nima službe, živi v majhnem stanovanju, se utaplja v dolgovih in neuspešno išče dekle preko spletnih zmenkarij. Toda njegovo življenje postane obsesija, ko se odloči raziskati serijo brutalnih smrti živali, za katerimi naj bi stal človek, ki je po poročanju medijev osebnostno precej podoben njemu. Wolves spada v podkategorijo t.i. razpoloženjskih filmov, ki gradijo dogajanje preko vzpostavljanja specifične atmosfere, ki je zgodbi primerno temačna in zadušljiva. S tega vidika je Dunlopov film skoraj popolno zmagoslavje; vedno je pohvalno videti izdelek, iz katerega sije strast do ustvarjanja in jasna umetniška vizija, kar je pričujočemu filmu nemogoče odrekati. Dunlop odlično ujame duh družbene izolacije , ki se ne odraža zgolj preko glavnega junaka, ampak tudi skozi podobe industrijskega mesta, ki večkrat spominja na pokopališče duhov, k še boljšemu vzdušju pa prispeva tudi odlična ambientalna glasba in namerno zasanjane igralske predstave. Navkljub mnogim doseženim ciljem pa ima Wolves značilne začetniške napake; pretirana ambicioznost, ki pelje v razvlečenost in repeticijo dogajanja, pogosto zatekanje k pretencioznemu artizmu in občasna izguba fokusa. Navkljub temu je Wolves več kot obetaven prvenec režiserja, od katerega bomo – upajmo – v prihodnje slišali še veliko.

Švicarski pisec, dramatik in scenarist Friedrich Dürrenmatt je leta 1958 spisal svoje najbolj poznano delo, kriminalno novelo Prisega, ki sicer velja za cinično rekonstrukcijo klasičnih detektivskih romanov. Zgodba o upokojenem detektivu, ki obsedeno išče morilca male deklice in pri tem zapade v globoko eksistencialno krizo, je bila večkra preslikana tudi na velika platna, med drugim tudi v dolgo časa spregledani madžarski klasiki Twilight (1990) in The Pledge (2001), tretjem režijskem celovečercu igralca Seana Penna, kjer glavno vlogo odigra veteran Jack Nicholson. Zgodba Pennovega filma dokaj zvesto sledi noveli; Jerry Black (Nicholson) je policijski detektiv, ki le nekaj ur pred upokojitvijo sprejme preiskavo posilstva in umora deklice, hkrati pa njeni užaloščeni materi priseže, da bo našel morilca za vsako ceno. Policija sicer prejme osumljenca in iz njega izsili priznanje, toda Jerryjeva intuicija mu pravi, da je morilec še vedno na prostosti, kar ga vodi v uničujočo obsesijo. Pennov film spretno povzame ključne motive Dürrenmattove novele in se kot tak odmika od predvidljivega iskanja storilca, saj je fokus na realistični karekterni študiji človeka, ki se ne more izvleči iz lastnega brezna držanja obljube, katere vrednost je za mnoge že zdavnaj postala nična. The Pledge je temačen, atmosferičen in počasen psihološki neo-noir, ki svoje tematike obravnava na zrel in poglobljen način, z domiselnim obračanjem žanrskih klišejev pa večinoma uspe obdržati gledalčevo pozornost. Seveda pa je glavni adut filma njegova bogata igralska zasedba, kjer zasije predvsem Nicholson v eni od svojih najbolj umirjenih predstav doslej. Penn se znova izkaže kot kompetenten režiser, četudi ga lahko grajamo nekoliko prepočasno drugo polovico in slabo izkoriščeno preostalo igralsko zasedbo, kjer se Benicio del Toro, Helen Mirren, Patricia Clarkson, Mickey Rourke in Harry Dean Stanton pojavijo v filmu za zgolj nekaj sekund in kot taki ne pustijo globjega vtisa. Kljub temu je The Pledge premeten in odrasel kriminalni triler, ki ponudi veliko hrane za možgane.