Ameriške predsedniške volitve leta 2016, ki so minile v vročekrvnem ideološkem (in pogosto neokusnem) obračunavanju med favoritoma Donaldom Trumpom in Hilary Clinton, so se v zgodovino zapisale tudi po številnih zgodbah iz njihovega ozadja, ki mečejo slabo luč na demokratičnost in pravičnost ameriškega volilnega sistema. Ena od teh zgodb je bilo tudi obveščevalno poročilo o tem, kako so se ruske oblasti vmešavale v ameriške volitve in s tem pomagale Trumpu do gladke zmage. To poročilo je medijem posredovala Reality Winner, nekdanja prevajalka ameriških letalskih sil, ki je med drugim opravljala pogodbena dela za ameriško Agencijo za nacionalno varnost in iz stavbe agencije odtujila dokumente, ki so razkrivali sumljive povezave med Trumpom in ruskimi oblastmi. Njena enako navdihujoča kot tudi zastrašujoča zgodba je bila najprej upodobljena preko gledališke igre Tine Satter, katere besedilo je natančna transkripcija zasliševanja vladnih agentov, ki so 3. junija 2017 aretirali Winnerjevo na njenem domu in kasneje obsodili večletno zaporno kazen. Po gledališki igri je Satterjeva posnela tudi film Reality, ki je temu primerno minimalističen; traja slabih 80 minut, večina dogajanja je omejenega na en sam prostor v hiši, kjer vladna agenta zaslišuje Winnerjevo, ogromno poudarka pa je na dialogih, medtem ko je dogajanje bolj ali manj statično. Na srečo se gledališkost materiala na filmu niti najmanj ne pozna; Reality je udaren, provokativen, sofisticiran in napet dramski triler, ki gledalca prepriča z neobičajnimi pripovednimi prijemi, domiselno montažo, izvrstnimi dialogi, presenetljivo visoko mero suspenza in predvsem odlično igralsko predstavo Sydney Sweeney v glavni vlogi. In navkljub močnemu političnemu komentarju film ne zapade v pridiganje ali moraliziranje, temveč se trdno drži dejstev, ki pa so že sama po sebi dovolj udarna, da ne potrebujejo dodatnih razlag. Dramski triler, ki briše mejo med dvomom in resnico, ne da bi ob tem zataval v brezglave teorije zarote.

“Čas je potekel. Ukrepati moramo,” je moto, ki ga pogosto slišimo iz ust sodobnih okoljskih aktivistov, saj našemu planetu bijejo zadnje ure. Popularizacija medijsko izpostavljenih oseb kot je npr. aktivistka Greta Thunberg je še bolj prispeva k dramatizaciji okoljskih problemov do točke, ko se zdi, da ni več vrnitve in da je edina rešitev radikalna akcija. Takšen vtis bo spremljal gledalca med provokativnim ekološkim trilerjem How To Blow Up a Pipeline, ki ponudi neolepšan, iskren in predvsem drzno sočuten potret t.i. ekoterorizma. Zgodba filma je delno razkrita v njegovem naslovu; skupina radikalnih okoljskih aktivistov se odpravi v Teksas, da bi razstrelila naftovod, vsak od udeležencev pa ima svoje razloge za sodelovanje pri akciji, kar je razkrito preko bežnih flashbackov. Film dokaj objektivno sledi glavnim junakom pri pripravah na napad, hkrati pa na subtilen način ponuja različne vidike na njihovo dejanje, še posebej, ko potegne črto med iskrenim okoljskim aktivizmom in odrešeniškim egotripom, kjer so radikalne akcije za nekatere zgolj priložnost, da zbudijo pozornost javnosti in si nakopljejo zastonj publiciteto. Ker gre še vedno za žanrski izdelek, je film zaznamovan z močnim suspenzom, ki pa zgodbo ne odmika od njenega kritičnega sporočila, k še boljšemu vzdušju pa prispeva naturalistične predstave skromnega igralskega ansambla in dober tempo dogajanja. Kot že rečeno; film bi znal za marsikaterega gledalca biti nekoliko problematičen, saj – še posebej v zadnjih minutah – zapade v glorificiranje dejanj, ki jih tehnično lahko označimo za terorizem, pa četudi gre za dobre namene. Na srečo je film posut s komentarji, ki to logiko postavijo pod slabo luč, toda še vedno se bodo našli gledalci, ki bodo v filmu prepoznali okoljevarstveno propagadno. Če to drži ali ne, prepuščam gledalcem, navkljub vsemu pa je How To Blow Up a Pipeline pomemben, aktualen in predvsem napet film.