Prvih petnajst minut črnohumornega kriminalnega trilerja One Day as a Lion gledalcu zgovorno nakaže, v kakšni družbi se je znašel; pred seboj ima namreč neobremenjen poklon absurdno krvavim klasikam bratov Coen in Quentina Tarantina, kjer ne manjka eksplotacijskega nasilja, čudaških likov, strupenih dialogov in nepredvidljivih zapletov. Glavni junak filma je Jackie Powers (Scott Caan, sicer sin legendarnega igralca Jamesa Caana), ki mora po naročilu lokalnega kriminalnega šefa (Frank Grillo) umoriti enega od njegovih dolžnikov (J.K. Simmons), vendar mu načrt zaradi lastne nerodnosti spodleti. Med begom Jackie naleti na gobezdavo natakarico Lolo, ki jo vzame za talko, vendar pa dvojica po spletu okoliščin sklene zavezništvo s skritim načrtom; obiščeta njeno na smrt bolno mater, da bi od nje iztržila čim več denarja (izkaže se, da je mater svojevrstna črna vdova, ki rada omreži premožne moške in jih še raje pošlje na drug svet) in s tem Jackiejevem sinu, ki sedi v zaporu zaradi ugrabitve otroka, priskrbela kompetentnega odvetnika. Četudi se zgodba filma zdi zapletena, je One Day as a Lion dokaj preprost in neobremenjen film, ki želi gledalca zgolj zabavati s simpatično kombinacijo nasilja, črnega humorja, odštekanosti in roganja klišejem. S tega vidika je film presenetljivo uspešen, še posebej po zaslugi odlične igralske zasedbe (Caan, Grillo in Simmons so pričakovano duhoviti), vznemirljive akcije in peščice zabavnih preobratov. Filmu se sicer pozna nizek proračun in pomanjkanje resnih ambicij, hkrati pa se zdi, da se nekateri deli zgodbe ne zlijejo prepričljivo v koherentno celoto, toda navkljub temu je One Day as a Lion vreden pozornosti vsakogar, ki si želi tarantinovske zabave na nekoliko bolj cenen način.

Triler Unseen se ponaša s sila preprostim zapletom; Emily, ki jo na začetku filma ugrabi njen neprištevni bivši partner, uspe zbežati iz ujetništva, vendar pri tem razbije svoja očala, brez katerih pa ne vidi praktično ničesar. Njena edina rešitev je Sam, nevrotična uslužbenka na bencinski črpalki, ki mora s pomočjo mobilne kamere igrati “vlogo” njenih oči pri pobegu. Skromnih 76 minuz, kolikor film traja, priča o tem, da je Unseen mišljen kot hiter triler, ki je posnet v skoraj realnem času in se zanaša predvsem na dinamiko osrednjih dveh likov, ki ju odigrata simpatični Midori Francis in Jolene Purdy. Žal je tudi edina dobra plat tega generičnega, predvidljivega in ponekod že žaljivo absurdnega trilerja, ki se nikoli ne more odločiti, kaj bi rad bil; kot struna napeta dirka s časom, tovariška komedija o dveh popolnih tujcih, ki morata v rekordno hitrem času skleniti zavezništvo ali absurdna satira, v kateri je – med drugim – udeležena tudi psihotična premožnica kot stranka na bencinski črpali, ki ne sprejme ne kot odgovor. Film je še najbolj uspešen, ko se osredotoča na osrednji protagonistki in jima pusti, da se rešita iz nemogoče zagate, vendar pa je zgodba neprestano uničena z nadležnimi komični vložki, osladnimi dialogi ter – če smo popolnoma iskreni – popolno odsotnostjo realne nevarnosti, saj so vsi “zlikovci” bodisi kričeče stereotipni bodisi tako nekompetentni, da ni povsem jasno, kako lahko kogarkoli ogrožajo. Unseen je morebiti povsem sprejemljiv kot pozabljivo razvedrilo (z obveznim odklopom možganov, ker sama zgodba ne nosi nobenega smisla), kaj več pa žal ne.