7. julija 2017 je v prostore bančne podružnice Wells Fargo vkorakal 33 – letni Brian Easley in eni od uslužbenk predal sporočilo, da bo razstrelil banko, če se mu na bančni račun ne nakaže 892 dolarjev, katere mu je dolgovala ameriška veteranska organizacija (VA). Film Breaking je sočutna dramatizacija omenjenega dogodka, ki se bolj kot na samo obleganje banke osredotoča na Easleyjev lik, ki je predstavljen kot še eden od mnogih od družbe in sistema pozabljenih posameznikov, kateri so se prisiljeni zatekati k radikalnim odločitvam, da bi lahko uveljavili svoj prav. Ta sočuten pristop do resničnega dogodka je dvorezen meč; po eni strani se uspe distancirati od neokusne senzacionalnosti tragične zgodbe, vendar pa lahko hkrati zbudi vtise močno sentimentalne in politično korektne moralke. Breaking na srečo ni ne prvo ne drugo; glede na to, da je bil scenarij spisan na podlagi novinarskega članka o omenjenem dogodku, se film – vsaj za hollywoodske razmere – presenetljivo zvesto drži resničnih dejstev in ne pristaja na solzavo melodramatičnostl. Glavni razlog, da film povečini dobro funkcionira, je vsekakor izvrstna igralska predstava Johna Boyege v glavni vlogi, ki je po blamiranju v kozmetičnih Star Wars spektaklih vendarle uspel uloviti projekt, kateri mu daje priložnost za izkazovanje širokega igralskega spektra. Glede na okvirni zaplet bi Breaking lahko označili za še eno generično kopijo klasike Dog Day Afternoon in na trenutke se vplivi omenjene mojstrovine poznajo, filmu pa hkrati zmanjka nekaj sape pri podajanju bolj konkretnega kritičnega sporočila o mačehovskem odnosu sistema do ameriških vojnih veteranov. Četudi zgodba na več mestih pojasni, kaj je Easleyja pripeljalo do te dramatične točke v življenju, pa se vseeno zdi, da bi film lahko bil še bolj poglobljen in udaren, tako pa mu žal zmanjka nekaj potrebnih ugrizov, ki bi gledalca prisili k razmisleku. Breaking tako bolje funkcionira kot humanistično naravnana drama o človeku brez izhoda kot pa družbeno angažiran udarec v čelo sistema.

Psihološki triler Shadow Dancer je umeščen v severnoirsko prestolnico Belfast v začetku 90. let, katere ozračje je kakopak zaznamovano z negotovo politično krizo o prihodnosti države ter delovanjem irske republikanske armade (IRA). Glavna junakinja filma oz. “plesalka v senci” je Collette, ki je že kot otrok prebolevala krivdo zaradi smrti mlajšega bratca, zato je tekom let postala radikalna aktivistka in pripadnica armade; ko ne uspe izvesti bombnega napada sredi Londona, jo aretira britanska obveščevalna agencija MI5 in rektutira kot dvojno agentko, v nasprotnem primeru pa jo čaka 25 let zapora in odvzem sina, s katerim živi na Irskem. Collette tako ne preostane drugega, kot da sprejme dvojno igro, vendar pa se še dodatno zaplete, ko je prisiljena ovajati ne zgolj svoje znance, ampak tudi člane lastne družine. Shadow Dancer je napet, moreč in atmosferičen triler, ki prepričljivo zajame zadušljivo politično vzdušje na britanskem otočju v začetku 90. let, s sprano fotografijo ter nesentimentalnim pristopom pa venomer ohranja avtentičnost zgodbe. Toda glavni aduti filma se skrivajo v izvrstnih igralskih nastopih, še posebej izstopa Andrea Riseborough v glavni vlogi, nič slabši pa ni stoični Clive Owen kot britanski agent, ki v izvedbo misilje nehote vpelje svoja čustva. Fijm je nekoliko manj uspešen pri vzpostaviti globjega konflikta, v katerem se je znašla glavna junakinja; ta je sicer dovolj dobro razvit in pripelje do kohernetnega epiloga, vendar pa bi si glede na vsa tveganja, ki pretijo Collette, zaslužil bolj poglobljen vpogled v ozadje napetih političnih odnosov med irskimi republikanci in britanskimi obveščevalci. Z drugimi besedami; Shadow Dancer je film, ki bolj kot relavantnemu družbenemu ali političnemu komentarju sledi žanrskim konvencijam, končni rezultat pa je navkljub vsem napakam še vedno kompetentno narejen, napet in predvsem odlično odigran triler za širše občinstvo.