Film s precej klišejskim in nedomiselnim naslovom Vengeance predstavlja režijski prvenec B. J. Novaka, ki je širši javnost bolj poznan kot igralec (verjetno se marsikdo spomni lika Ryana Howarda iz kultne humoristične serije The Office), hkrati pa je pričujoči film tudi spisal in v njem odigral glavno vlogo. Zgodba se vrti okoli novinarja Bena Manalowitza, ki neke noči prejme vse prej kot pričakovan telefonski klic; njegovo nekdanje dekle Abby – za katero se sicer izkaže, da mu je predstavljala zgolj kratkotrajno romanco – je umrla zaradi domnevno prevelikega odmerka mamil, vendar pa njen brat Ty meni, da je bila umorjena, morebiti celo s strani zloglasnega mehiškega kartela. Ben, ki v zgodbi o (morebitnem) nemudoma zavoha priložnost za lansiranje novice vseh novic, se odloči ostati v zakotnem teksaškem mestecu, kjer je Abby živela s svojo družino in skuša razkriti ozadje njene smrti, vendar pa kmalu ugotovi, da ga vsako odkritje pelje v popolnoma drugačno smer; namesto identitete morilca je deležen brutalno iskrene in nelagodne avtorefleksije, zaradi katere je prisiljen razmisliti – pa naj se sliši še tako klišejsko – o smislu lastnega življenja in posledicah napak, ki so prizadele predvsem ljudi okoli njega. Navkljub lenobnemu naslovu je Vengeance zelo ambiciozna, večplastna in na trenutke za počit smešna satira z elementi ruralnega trilerja, s katero skuša Novak razgaliti ideološko – ali pa kar vsesplošno – razcepljenost ameriške družbe, ki se izraža ne zgolj na “terenu”, ampak preko družabnih omrežij, kjer alternativna dejstva, lažne novice in teorije zarote posameznika prepričajo, da presega razumevanje lastne resničnosti in se s tem mentalno dvigne nad nevedno ljudstvo. Sofisticiran humor, simpatični – četudi rahlo nerazviti – liki, odlična igra ter privlačen misterij naredijo iz filma izvrstno žanrsko zabavo z globjim pomenom, pa vendar se zdi, da si je Novak za svoj celovečerni prvenec zadal preveč ambiciozno nalogo, ki ji ni docela kos. Z drugimi besedami; Vengeance je film, ki ne pove premalo, ampak skuša povedati preveč, kar lahko gledalce zmede do točke, da izgubijo rdečo nit, na več mestih pa se tudi zdi, da Novaka bolj kot zgodba in liki zanima serviranje sicer subtilnega družbenega komentarja. Pa vendar gre za prvenec in kot tak s seboj prinaša pričakovane začetniške napake, ki jih bo Novak v prihodnje nedvomno izbrusil.

Skrivnostni triler Gone in the Night se začne zelo obetavno; z vzpostavitvijo verjetno najbolj neugodnega položaja, v katerem se posameznik lahko znajde. Kath in Max sta namreč par, ki se odločita preživeti romantični vikend v najeti hiši sredi gozda, vendar ob prihodu naletita na še en par, ki je prav tako najel hišo. Po začetnem nezaupanju pade odločitev, da bosta Kath in Max preživela noč v hiši, toda ob nastopu jutra Max izgine neznano kam, Kath pa skuša s pomočjo lastnika odkriti identiteto skrivnostnega para in kaj se je zgodilo z njenim fantom. Film v prvi polovici kompetentno ohranja občutek misterija z nelinearno pripovedno nitjo in fascinantnim vrivanjem flashbackov, ki postopoma razkrivajo ozadje zgodbe, filmu pa pomaga tudi to, da v glavnih vlogah nastopata venomer očarljivo čudaška Winona Ryder kot Kath ter šarmantni Dermot Mulroney kot lastnik hiše. Njuno iskanje resnice je obarvano s pristno tovariško kemijo ter humorjem, ki obeta preplet tipične “buddy-buddy” komedije in “gospodinjskega” trilerja tipa Gone Girl ali The Girl on the Train. Edina nadležna napaka prve polovice filma je ta, da gledalec nikoli docela ne razume, zakaj se Kath tako močno žene pri iskanju svojega fanta. Tekom zgodbe je namreč razkrito, da je Max aroganten in zafrustriran hipster, ki misli zgolj na lastno ugodje, Kath pa njegovo obnašanje vse težje prenaša in se v njegovi družbi ne počuti prijetno. Na nek sprevržen način bi lahko rekli, da je Maxovo izginotje verjetno najboljša stvar, ki bi se Kath lahko zgodila, ne pa da v njegovo iskanje vlaga ves svoj čas in trud. A tisto, kar film dokočno poruši, je njegova zadnja tretjina, ki postreže s patetičnim in za lase privlečenim antiklimaksom, ob katerem gledalce dobi občutek, da se mu vztrajanje pri filmu ni splačalo. Gone in the Night ni sicer popolna katasatrofa od filma, vendar pa glede na ves zapravljen potencial sledi lastnemu naslovu in iz gledalčevega spomina izgine v noč.