Na teh straneh sem že večkrat omenil, da prihodnost sedme umetnosti pripada ženskam. A tu ni govora o filmarkah, ki se prodajo Hollywoodu in potem tam utrujajo občinstvo s svojimi kvazifeminističnimi in politično korektnimi dolgčasi, ampak o režiserkah iz neodvisne filmske scene, ki si upajo tvegati in nagovoriti občinstvo z občutljivimi tematikami, pri tem pa delujejo iskreno in v stiku z resničnostjo. Odličen primer tega je tudi celovečerni prvenec režiserk Bridget Savage Cole in Danielle Krudy, črnohumorni kriminalni triler z naslovom Blow The Man Down. Film, ki ogromno idej dolguje klasikam kot sta Fargo in Twin Peaks (brez nadnaravnih elementov) se odvija v majhnem obmorskem mestu Eastern Cove in predstavi zgodbo odtujenih sester, ki se po materinem pogrebu zapleteta v umor lokalnega barabina, v istem času pa policija odkrije truplo lokalne prostitutke, oba dogodka pa odpreta številne skrivnosti, zaradi katerih se življenje v navidez idilični skupnosti začne strašansko zapletati. Film vsebuje elemente antične tragedije, še posebej z vključitvijo pevskega zbora mornarjev, ki se pojavijo na ključnih točkah v zgodbi kot prehodi iz ene neprijetne situacije v drugo. Dokaj mračno ozračje pa režiserki uspeta omehčati s pikrim humorjem in široko galerijo ekscentričnih likov, četudi je največ poudarka na zapleten odnosu med glavnima junakinjama, ki ugotovita, da je meja med dobrim in slabim v določenih situacijah praktično neobstoječa. Blow The Man Down resda vsebuje elemente detektivke, toda v prvi vrsti je odrezava satira o rušenju idealov moralno neoporečnih skupnosti, katere v resnici poganjajo denar in oportunizem. Odlične igralske predstave (še posebej Sophie Lowe in Morgan Saylor v glavnih vlogah), kratkočasno dogajanje, prefinjen smisel za humor in ravno pravšnja dolžina ure in pol poskrbijo, da je Blow The Man Down več kot impresiven izdelek dueta obetavnih režiserk.

Zdi se ironično (ali pa tudi ne), da se Hollywood v navalu popularnosti #metoo gibanj trudi postreči s filmi, v katerih nastopajo močni ženski liki, vendar jih velika večina izpade kot do ženskega spola pokroviteljsko razvedrilo, ki od gledalca pričakuje, da bo investiran v življenje glavne junakinje zgolj zato, ker je ženska. Ravno zato je filme z močnimi ženskimi liki treba iskati zunaj kozmetične filmske mašinerije, kjer ozračje še ni zastrupljeno z ekstremno politično korektnostjo in poenostavljenim razumevanjem resničnosti, v kateri živimo. Izvrsten primer tega je mali britanski kriminalni triler A Good Woman Is Hard to Find, kjer spremljamo težavni vsakdan mlade vdove, ki mora po smrti svojega moža (sama je prepričana, da je bil umorjen, policija pa zaradi njegove kriminalne preteklosti ni posebej motivirana, da bi izsledila morilca) skrbeti za svoja majhna otroka, hkrati pa se mora otresti nadležnega Tita, ki je ukradel zajetno količino droge lokalnim preprodajalcem in to skril v njenem stanovanju. Sam zaplet in razplet ne ponujata bistvenih presenečenj, toda film se zaveda svojega aduta v ganljivem, čustvenem in socialno realističnem portretu mlade ženske, ki je vedno znova vržena v strogo moški svet, kjer je nasilje edino sredstvo za dosego cilja. Emocionalno potovanje glavne junakinje, ki jo fenomenalno upodobi Sarah Bolger, predstavlja rdečo nit tega atmosferičnega trilerja s subtilnim družbenim komentarjem ter pravim občutkom za iskanje človečnosti v svetu, ki te ne dovoljuje. Kot že rečeno; okvirni zaplet bo verjetno marsikomu znan in nepretresljiv, toda ta služi le kot ogrodje za bistveno bolj fascinanto zgodbo o pravih ženskih junakinjah in njegovemu surovemu boju za preživetje. A Good Woman Is Hard to Find je film, od katerega bi se Hollywood lahko marsičesa naučil.