Včasih ne škodi, če ima film preprosto zgodbo, vendar mora z njo narediti nekaj unikatnega ali pa vsaj zanimivega. Črna komedija 11:14 ne bi mogla imeti bolj nezapletene štorije; 14 minut čez enajsto zvečer se zgodi prometna nesreča, nakar spremljamo dogodek skozi oči različnih posameznikov. Ti so med drugim možakar srednjih let, ki povzroči nesrečo in želi za seboj počistiti sledi dogodka, skupina razposajenih mulcev, ki išče odtrgan penis enega od svojih tovarišev, oče najstniške hčerke, ki se želi znebiti trupla njenega gizdalinskega fanta, zmeden mladenič, ki skuša uprizoriti rob trgovine, da bi plačal za splav svoje punce in na koncu še omenjena najstnica, za katero se izkaže, da jo v življenju najbolj mami denar in kako tega vzeti iz rok naivnih moških. 11:14 je presenetljivo sveža, zabavna, kratkočasna in groteskna sestavljanka, ki različne posameznike poveže v koherentno in smiselno celoto, pri tem pa jim ne pozabi dodati zanimivih osebnosti ter absurdnih zapletov, ki močno spominjajo na neumnosti junakov iz klasike Fargo. Tukaj namreč nimamo opravka z brihtnimi kriminalci, ampak zgubami, neumneži in koleriki, ki ne poznajo moralnih zadržkov in se poslužujejo vsakega nizkega udarca, da bi se izognili zasluženi kazni. Pestra igralska zasedba svoje delo opravi zelo dobro, vsaka zgodba posebej pa deluje kot simpatični mini filmček, ki v povezavi s širšo sliko še bolj pridobi na pomenu. Prijetno presenečenje.

Ocena +4

A Vigilante je naslov, ki bi ga pripisali kakšnemu slaboumnemu akcijskemu trilerju, toda pričujoči film je vse prej kot to. Gre namreč za temačno in srhljivo realistično kriminalno dramo o zlorabi, tako fizični kot psihični. Glavna (anti)junakinja zgodbe je Sadie (odlična Olivia Wilde), ki se po večletnem trpinčenju svojega moža in smrti svojega sinka odloči kreniti na križarski pohod, da bi zaščitila vsako žrtev družinskega nasilja in s tem ne zgolj zadostila pravici, ampak hkrati napolnila svojo čustveno praznino. Kot že rečeno, se film dotika večne problematike položaja žrtev nasilja, ki se pogosto počutijo nemočne in prisiljene, da si svet kreirajo po lastnih pravilih, pa četudi s tem kršijo zakon. V času trendovskih “feminističnih” gibanj tipa #MeToo se lahko filmi s takšni tematiko hitro razvijejo v pridigarsko in pretirano politično korektno TV limonado, vendar režiserka in scenaristka Sarah Daggar-Nickson se premeteno distancira od tega ter pusti zgodbi in maloštevilnim likom, da dihajo in svojo usodo pilotirajo v skladu z bridko realnostjo našega vsakdana. Tu ni prostora za enostavne rešitev in kar je še bolj pohvalno; film tematiko družinskega nasilja ne omejuje s spoloma, ampak jo razgali kot kolektivni problem, v katerem zataji sistem oz. tisti, ki bi žrtve moral ščititi. A Vigilante je eden bolšjih filmov letošnjega leta, saj daje upanje, da čez lužo še obstajajo posamezniki, ki se zavedajo resničnih posledic tematik, ki jih obravnavajo.

Ocena -5