“Vse, kar si želim, je to, da bi se ljudje ob moji glasbi počutili bolje,” izjavi Celeste, ki kot najstnica preživi pokol na njeni šoli, nato pa s pomočjo svoje sestre ustvari pesem, ki dobesedno čez noč postane himna upanja v boljši jutri. Vox Lux je kronološki pregled življenja Celeste, ki iz anonimnosti zraste v uspešno pop glasbenico in ameriško ikono, katere poslanstvo je ljudi napajati z dobro voljo. Nekoliko surrealna glasbena drama režiserja in scenarista Bradyja Corbeta postreže s presenetljivo prizemljenim (na trenutke že kar boleče realističnim) portretom stanja glasbene industrije, kateri mora posameznik “prodati” svojo dušo kot da bi sklenil hudičevo pogodbo. Film prepričljivo transformira skromno in sramežljivo Celeste v samovšečno, zadrogirano, izgubljeno in svetu nedoraslo pop zvezdo, ki vse težje obvladuje osebne težave in vzdrževanje imidža pridne punčke v službi javnosti. Vse niti zgodbe povezuje odlična Natalie Portman, ki postreže z nekoliko pretirano in melodramatično igro, kar pa se izvrstno zliva s stanjem njenega duha, film pa uspešno krmari med osebno dramo ter pikrim komentarjem pop kulture, ki od posameznika zahteva veliko, daje pa mu bistveno manj. Čeprav se zdi, da je film na trenutke preveč ambiciozen in ne uspe docela pokriti vse tematike, ki si jih je zastavil, pa Vox Lux kljub temu ostaja iskren, boleč in fascinanten vpogled v umazano ozadje glasbene industrije, podkrepljen z odličnimi igralskimi predstavami, osladnimi pop komadi, ki igrajo vlogo samoreferenčnega kiča ter umirjenim tempom, ki zgodbo odmika od pretirane polikanosti.. In če je drama A Star Is Born družbeni komentar o položaju glasbene industrije podredila sentimentalnosti, je Vox Lux film, ki se ne upe rogati svetu, katerega opisuje.

Nastajanje biografske glasbene drame o vzponu legendarne britanske rock skupine Queen in njenega karizmatičnega frontmana Freddieja Mercuryja je bilo enako razburljivo in polno pretresov kot življenje omenjenega pevca. V filmu, ki je bil napovedan že pred osmimi leti, bi sprva moral nastopiti Sacha Baron Cohen v vlogi Mercuryja, ki je želel posneti bolj surovo in neolepšano različico pevčevega razduzdanega življenjskega stila, kar pa ni bilo pogodu preostalim članom skupine, ki so želeli na vsak način obvarovati “lepši” imidž svojega pokojnega prijatelja. Ko je bil po številnih zamenjavah za glavnega igralca vendarle izbran Rami Malek, so se začele nove težave; režiser Bryan Singer naj bi bil pogosto odsoten na dneve snemanja in se zapletal v prepire z Malekom in preostalimi člani Queenov, ko pa so nanj padle še obtožbe glede spolnega nasilja nad mladoletnikom, je bil Singer odpuščen, preostanek filma pa je posnel Dexter Fletcher. In po osmih napornih letih je rezultat naposled tu ; Bohemian Rhapsody se osredotoča na zgodnja leta skupine Queen in njenega astronomskega vzpona med glasbene zvezde, Mercuryjevega zasebnega življenja, ozadja nastajanja največjih uspešnic in tudi padcev v karieri, ki so vodili do slovitega koncerta na dobrodelnem festivalu Band Aid leta 1985. Film je v osnovi dokaj standardna hollywoodska biografija; ne pretirano poglobljena, polna zgodovinskih netočnosti in prirejenih podatkov, hkrati pa ponuja sila olepšano in polikano verzijo resnične zgodbe o skupini in Mercuryju. Film kronološko in nepretresljivo beleži najpomembnejše dogodke v karieri zasedbe in tako funkcionira kot lepo posneta enciklopedija kot pa film, ki bi ponudil svež in drzen vpogled v obravnavano tematiko. Ta standardnost sicer ne predstavlja slabe novice, saj se Bohemian Rhapsody lahko pohvali z mnogimi aduti; Rami Malek je v vlogi Mercuryja fenomenalen in odično zajame njegovo dobrosrčnost, karizmo, prikupno ošabnost in energičnost na odru. Vsi koncertni nastopi skupine so fenomenalni in četudi je največ poudarka na Freddieju, dobijo tudi preostali člani Queenov dovolj prostora, da pridejo do izraza in tako ne izpadejo kot nepomembni statisti. Bohemian Rhapsody je tako glasbeni film za množice, katerega namen je zabavati, kaj več pa od izdelka ne pričakujte.