Ni potrebno dolgo razmišljati o tem, zakaj je muzikal In The Heights osvojil naval izredno pozitivnih odzivov s strani filmskih kritikov. Gre za razkošni plesno-pevski spektakel, ki skuša reprezentirati vsakdanje življenje, hrepenenja, sanje in tegobe hispanske skupnosti v soseščini Washington Heights v New Yorku. Tu imamo Usnavija, skromnega trgovca, ki sanjari o tem, da bi realiziral sanje pokojnega očeta o odprtju trgovine v rodni Dominikanski republiki. Tu imamo Nino, ki se vrne iz prestižne univerze Stanford in skuša najti vmesno pot med iskanjem kariere ter ohranjanjem zvestobe do svoje skupnosti. Tu imamo Vanesso, ki je zaposlena v frizerskem salonu, vendar hkrati sanjari o karieri modne oblikovalke in umetnice. Tu imamo Sonnyja, ilegalnega migranta, ki bi si rad pridobil izobrazbo, vendar ga pri tem ovirajo dolgotrajni birokratski postopki. In tu imamo močno povezano skupnost, ki slavi raznolikost, strpnost, ljubezen in tradicijo. Film režiserja Jona M. Chuja, ki je pred tem že navdušil kritike in občinstvo s filmsko uspešnico Crazy Rich Asians, ni zamišljen zgolj kot klasični muzikal, temveč kot epsko praznovanje latino kulture, po vzdušju pa je sproščen, zabaven, politično korekten in za širšo publiko povsem neškodljiv film. Film sicer na trenutke skuša nasloviti nekatere problematike manjšin v ZDA (še posebej težaven položaj nedokumentiranih priseljencev) in postreže z dramatičnimi trenutki, vendar ne prvo ne drugo nima posebnega vpliva na splošno neobremenjen duh zgodbe. Žal pa je to glavni razlog, da In The Heights izpade kot precej pozabljiv in nepretresljiv film, ki o skupnosti, katero slavi, ne pove ničesar, kar ne bi zasledili v žanrsko in vsebinsko podobnih izdelkih. To, da je hispano manjšina ponosna na svoje poreklo in da mnogi revni sanjajo o boljšem življenju, na področju filma ne predstavlja nobene novosti, kvečjemu se zdi, da Chujev film zgolj reciklira zaplete in preobrate iz drugih, bistveno boljših filmov. Da ne bomo krivični; nekatere plesne scene so simpatične, igralska zasedba svoje delo dobro opravi, nemalo pesmi pa je zelo všečnih in melodičnih, toda zunaj tega je film še ena hollywoodska politično korektna in razvlečenega (film niti pod razno ne upraviči svojih dveh ur in pol, kolikor traja) limonada z ogromno stila in ne nujno šibko, vsekakor pa generično vsebino. Je pa res, da je In The Heights film, na katerega ni mogoče biti jezen; vse vpletene v projekt več kot očitno vodijo dobri nameni in včasih ne škodi, da si gledalec privošči nekaj neobremenjene zabave, toda zdi se, da so mnogi kritiki bili tako močno očarani nad pozitivno reprezentacijo hispano manjšin, da so ob tem pozabili, da v bistvu gledajo sila povprečen film.

Muzikali so, navkljub svoji pogosto optimističnem pristopu in očarljivosti, eden od tistih filmskih žanrov, ki vztrajno deli občinstvo na goreče oboževalce kot tiste, ki se jim ob misli na prepevanje in plesanje na velikem platnu naježi koža. In četudi se bo slišalo nenavadno, je muzikal Annette namenjen ravno slednjih; prvi angleško govoreči film francoskega provokatorja Leosa Caraxa, bi lahko označili za “anti-muzikal” ali skorajda parodijo klasičnih muzikalov, saj se na svojevrsten način ponorčuje iz vseh žanrskih klišejev in gledalčevih pričakovanj, hkrati pa še vedno uspe prikazati tragično ljubezensko zgodbo, kjer je humorja zgolj za vzorec. Annette je v osnovi romantična drama o destruktivnem zakonu med ciničnim stand-up komikom Henryjem in operno pevko Ann, ki žanjeta uspehe vsak na svojem področju, toda ob rojstvu njune hčerke Annette se jima življenje začne naglo obračati na glavo, njun odnos pa drvi v propad. Caraxov muzikal ni napolnjen z navdihnjenimi citati, razkošnimi plesnimi in pevskimi točkami in naivnim optimizmom, temveč je bistveno bolj ciničen, temačen in skorajda brutalno iskren, toda režiser kljub temu ohranja prefinjen občutek za filmsko poetičnost ter bizarni surrealizem, ki je mnogim francoskim filmarjem očitno močno pisan na kožo. Annette je film, začinjen z genialno čudaškimi idejami in groteskno abstrakcijo, ki s seboj prinaša globje sporočilo; Annette je npr. večino filma upodobljena kot lutka, simbolična marioneta izkoriščevalskih slavnih staršev, ki si z njeno prisotnostjo kupujeta priljubljenost javnosti . A kjer film najbolj zasije, je z izborom glavnih igralcev; impulzivni in cinični Adam Driver postreže s svojo doslej najboljšo predstavo v karieri, medtem ko je Marion Cotillard znova čudovito zadržana in šarmantna filmska diva, njuna raznolika vokalam pa poskrbita, da so pevske točke ne zgolj tehnično brezhibno izpeljane (pohvala pop rock duetu Sparks, ki ustvarita čisti glasbeni presežek), ampak tudi čustvene in neobičajno grobe. In slednje je tisto, kar bi nekatere gledalce znalo zmotiti; Annette ni klasični muzikal in se tudi to ne trudi biti, zato lahko oboževalcem žanra pričujoč film deluje nekoliko nesramno in nepotrebno cinično, prav tako pa bodo težko našli sočutje do Driverovega lika, ki je v osnovi izkoriščevalska baraba in čustvena razvalina brez empatije. Toda te neobičajne in drzne poteze delajo iz Annette nepozabno izkušnjo, Caraxov brezkompromisni umetniški pristop pa tako ali drugače ne bo nikogar pustil hladnega. Muzikal za ljudi, ki sovražijo muzikale.