Muzikali & glasbeni filmi | RAZGLEDANO

Vsebine nikoli ne smemo soditi po platnicah in v primeru morilskega muzikala Sweeney Todd: The Demon Barber of Fleet Street to še kako drži. Kombinacija pevskih točk, melodramatične viktorijanske tragedije in gotske klavnice vsaj na prvi pogleda prinaša nepovezano zmešnjavo idej, vendar jo je Stephen Sodenheim leta 1979 uspešno zlil v enega od kritiško slavljenih in komercialno najuspešnejših muzikalov vseh časov. In slaba tri desetletja kasneje sta se tedaj sila uspešen ekscentrični duet Tim Burton in igralec Johnny Depp lotila zahtevnega podviga filmske adaptacije omenjenega muzikala, kar se zdi hkrati dobra kot tudi slaba ideja. Epska zgodba, postavljena v London, ki večino časa izgleda kot kulisa iz filmov o Jacku Razparaču, se osredotoče na enako čustveno kot tudi krvavo potovanje Benjamina Barkerja, ki se po več letih izgona zaradi zločina, ki ga ni zagrešil, vrne v britansko prestolnico, da bi maščeval tragično smrt svoje žene in znova navezal stik z odtujeno hčerko, ki jo je v svoje varstvo vzel pokvarjeni sodnik. A kot je moč pričakovati, se maščevanje spremeni v obsedenost in Barker prevzame identiteto svojega alter-ega Sweeneyja Todda, morilskega brivca, ki s pomočjo pomočnice reže vratove svojim strankam, ostanke njihovih trupel pa predela v okusne mesne pite. Sweeney Todd je zadnja velika mojstrovina dueta Burton & Depp, ki več kot uspešno izkoristi ponujeni potencial in hkrati preseže gledalčeva pričakovanja z nepozabno izkušnjo, ki bo pisana na kožo tudi tistim, ki muzikale sovražijo. Sweeney Todd gledalca navduši ne zgolj s čudovitimi pevskimi točkami, kjer z barvitimi vokali blestita predvsem Depp in očarljiva Helena Bonham-Carter, ampak uspe gledalca dobesedno posrkati v svet bizarnih kontrastov; romantična melodramatičnost, črni humor, brutalno nasilje in skorajda pravljična sofisticiranost so čudovito izkoriščeni, Burton pa skozi tragično zgodbo uspe izpostaviti visoko ceno, ki jo nosi maščevanje brez jasnega cilja. Sweeney Todd naj služi kot spomin na stare dobre čase, ko sta Burton in Depp še znala ustvariti nepozabno filmsko izkušnjo.

Rezultat iskanja slik za sound of music julie andrews

Legendarni ameriški filmar Robert Wise se je podobno kot Stanley Kubrick preizkusil v mnogih žanrih in bil pri tem bolj ali manj vedno uspešen; od grozljivk (The Haunting), filmov noir (The Set-Up), znanstvene fantastike (The Day The Earth Stood Still) pa vse do veličastnega muzikala kot je The Sound of Music. Slednji temelji na spominih nekdanje nune Marie von Trapp (1905-1987), ki se je med opravljanjem službe varuške sedmih otrok zapletla v razmerje z ovdovelim kapitanom Georgom von Trappom. Ta se je ob vzponu nacističnega režima odločno distanciral od izključevalne politike in ideologije, ki temelji na principu “nadrejene arijske rase”, zato je skupaj z Mario in otroci emigriral iz Avstrije. Epski muzikal The Sound of Music popisuje ključne dogodke iz življenja zakoncev von Trapp ter jih napolni s za hollywoodske muzikale sicer značilno teatralnost, melodramatičnost in pocukranost, vendar obenem je govora o filmu, kjer “več” ne predstavlja nujno nekaj slabega. Ravno nasprotno; The Sound of Music je tudi za današnje standarde izredno razkošen in navdihujoč film, napolnjen z nepozabnimi pesmimi ter ikoničnimi prizori (ples Marie sredi travnika, hudomušno prikazovanje Marijin nekonvencionalnih metod varuhinje otrok), vezno tkivo tega spektakla pa sta kakopak izvrstna Julie Andrews in Christopher Plummer, ki sta s svojima nasprotujočima si osebnostima (ona je radoživa in ekscentrična, on hladen in ciničen) ustvarita nepozabno medsebojno kemijo. Njuna ljubezenska zgodba predstavlja srčiko filma, čeprav proti pričakovanjem izdelek ne zanemari nekaterih stranskih zgodb (ljubezensko prebujenje Georgeve hčerke Liesl) in celo temačnih poglavij avstrijske zgodovine, še posebej ob izbruhu nacistične strahovlade. Ker so muzikali že apriori precej dramatizirani, polepšani in se nagibajo prej k domišljiji kot resničnim dejstvom, je pričakovano, da je avtentičnost prikazanega zelo dvomljiva, toda bistveno klasike The Sound of Music se skriva v univerzalnem sporočilu o tem, kako glasba, petje, ples in predvsem ljubezen premagajo vsako, še tako hudo življenjsko oviro. Eden od najbolj veličastnih in prepričljivih muzikalov vseh časov.