Kot že razkriva naslov filma, se zgodba pričujočega mehiškeg hibrida najdenega posnetka na staromodnem 8mm traku odvija leta 1974 in na samem začetku predstavi tragični epilog groze, ki bo sledila; policija odkrije razdejano hišo mladoporočencev, ki sta izginila neznano kam, za njima pa ostane zgolj škatla posnetkov, na katerih so ujeti zadnji dnjevi pred njunim izginotjem. 1974: La posesion de Altair, ki ga je režiser in scenarist Victor Dryere posnel na avtentično super8 kamero z omenjenim 8mm trakom, je film, ki bo najbolj pisan na kožo oboževalcem formata “najdenih posnetkov”, ki bodo tokrat še nekoliko bolj uživali zaradi avtentičnega retrto videza filma, ki ogromno pripomore k vzpostavljanju misterioznega ozračja, ki je prisotno skozi ves film. Altair iz naslov je mlado dekle, ki je prepričano, da lahko komunicira z Bogom, v ta namem pa znotraj hiše zgradi vrata iz črnih opek, njen mož pa s kamero beleži njeno vse bolj kaotično obnašanje, ki spominja na demonsko obsedenost. Glavna odlika filma 1974: La posesion de Altair je v navihanem preigravanju z gledalčevimi pričakovanji (kar se začne kot film o demonski obsedenosti, se v zadnjih minutah spremeni v nekaj popolnoma drugačnega) ter subtilni prizori strašenja, ki se močno zanašajo na temačno in morečo atmosfero (nekaterim gledalcem bo ponekod moteča pretirana uporaba melodramatične glasbe) ter počasen razvoj zgodbe, kar zahteva veliko potrpežljivosti. Osrednja lika sicer nista pretirano simpatična in zanimiva (še posebej mož, ki venomer niha med nadležnostjo in posesivnostjo) in na več mestih se zdi, da se film vrti v ponavljajočih vzorcih grajenja napetosti, ki sčasoma zvodenijo, zato je težko reči, da bo film prepričal kogarkoli zunaj kroga oboževalcev “najdenih posnetkov”. 1974: La posesion de Altair je resda film za izbrane okuse, vendar tudi tisti bolj nezadovoljni izdelku ne bodo mogli očitati, da je formulaičen, saj ima dovolj identitete in stila, da se dvigne nad povprečje.

Podžanr grozljivk, imenovan najdeni posnetki, bo zaradi svoje speficičnosti vedno močno delil občinstvo in uspeh večine tovrstnih filmov leži na gledalčevi toleranci do omenjenega žanra. Dober primer takšnega filma je imitacija izgubljenega posnetka in lažnega dokumentarca The Lost Footage of Leah Sullivan, ki je točno tisto, kar naslov obljublja; dobrih 80 minut dolg kolaž posnetkov, najdenih na spominski kartici kamere v lasti ambiciozne študentke novinarstva, ki se vrne v svoje rojstno mesto, da bi raziskala ozadje družinskega pokola, ki že več kot tri desetletja ostaja nerazrešen. Pri tem se spoprijatelji z lokalnim policistom, intervjuja ljudi, ki so bili na tak ali drugačen način povezani z umorjenimi člani družine in nenazadnje tudi obišče prizorišče pokola, kjer naj bi celo strašilo. Sodeč po okvirnem zapletu bi The Lost Footage of Leah Sullivan težko označili za izviren film in deloma to tudi drži, vendar pa se njegova moč skriva ravno v svoji preprostosti in rahli formulaičnosti. Z drugimi besedami; pričujoči film resda imitra elemente marsikatere grozljivke, vendar to počne na kompetenten in zanimiv način, saj predstavi všečen lik študentke Leah (prikupna Anna Stromberg) in zgodbo razvija z ravno pravšnjim tempom, da gledalca venomer drži v napetosti, hkrati pa vse do zadnje sekunde ne poveže vseh niti (če smo iskreni, jih sploh ne, vendar ta skrivnostnost ni moteča) in ne pretirava s cenenimi poskusi strašenja. Slednji so skozi film dokaj skrbno porazdeljeni in nikoli ne izpadejo moteče, temačna atmosfera in dobra uporaba tresoče kamere pa poskrbita za še večji suspenz, ki ga lahko ustvarijo samo filmi z “najdenimi posnetki”. The Lost Footage of Leah Sullivan ni ravno presežek in ima svoj delež napak (predvsem to, da se veliko ključnih prizorov odvije v popolni temi in tako gledalec ne vidi ničesar zanimivega), vendar pa je za ljubitelje filmov z najdenimi posnetki (skoraj) obvezen ogled.