The Godfather (1972)

Okrogla 500. objava na mojem filmskem blogu zahteva nekaj posebnega. In mislim, da si noben film ne zasluži te cifre kot je ravno po mnenju mnogih navdušencev sedme umetnosti najboljši film vseh časov, prvi del mafijske sage The Godfather, posnetega po istoimenskem romanu Maria Puza in v režiji legendarnega Francisa Forda Coppole. Da film še po današnjih standardih velja za presežek, ni potrebno omenjati. Da se je Marlon Brando v vlogi momljajočega mafijskega botra Dona Corleona zapisal med najbolj nepozabne filmske like vseh časov, prav tako ni potrebno omenjati. Da je film napolnjen z večnimi citati (“Dal ti bom ponudbo, katere ne boš mogel zavrniti.”), je splošno znano dejstvo. Pravzaprav je težko napisati recenzijo filma, o katerem je znano praktično vse, zatorej bom rekel zgolj naslednje; The Godfather, zgodba o mafijski družini Corleone, katere vodja mora počasi razmisliti o tem, kateremu od svojih sinov bi predal svoje imperij, obenem pa se je prisiljen soočiti z dejstvom, da sta pohlep in nasilje izbrisala tradicionalne vrednote časti, spoštovanja in zvestobe, je kompleksno delo, ki bi lahko v rokah manj veščega filmskega avtorja izpadel zmedeno in dolgočasno. Coppola namreč uspe na preprost način operirati s celo galerijo likov, katerim ponudi ravno dovolj časa, da se jim razvijejo osebnosti, prav tako pa je občudovanja vredno, da gre za enega od prvih filmov, ki v gledalcu uspe zbuditi sočutje do posameznikov, ki sklepanje moralno izredno sporne odločitve. Upam si celo reči, da je The Godfather najbolj avtentičen portret življenja v svetu organiziranega kriminala, ki ne loči več med dobrimi in slabimi fanti. Ob koncu dneva se namreč izkaže, da so vsi (bolj ali manj) isti. Filmska klasika po vseh kriterijih.

Ocena 5

No Country for Old Men (2007)

Rating: 10 out of 10.

Brata Joel in Ethan Coen sta leta 2007 za seboj pustila že ogromno filmskih mojstrovin kot so Miller’s Crossing, Barton Fink, Fargo in The Big Lebowski, so bile te generalke za njun najboljši film v karieri, elegični western No Country for Old Men, posnet po istoimenskem romanu literarnega posebneža Cormaca McCartyja. Film, ki je sicer precej zvesta adaptacija knjige, postreže z zapletom, ki jih ponavadni srečujemo v drugorazrednih trilerjev, namenjenih za DVD tržišče; upokojeni vietnamski veteran Llywelyn Moss (Josh Brolin) med lovom na meji z Mehiko naleti na prizorišče krvavega pokola med preprodajalci mamil in odtuji kovček z dvema milijonoma dolarjev. S tem nepremišljenim dejanjem si na glavo nakoplje najetega morilca Chigurha (diabolični Javier Bardem v svoji življenjski vlogi), ki se mora dokopati do ukradenega kovčka, za seboj pa pušča goro trupel nedolžnih ljudi, pokol pa skuša preprečiti utrujeni šerif Ed Tom Bell (Tommy Lee Jones), ki je obtičal med starim in novim svetom, med tradicionalnimi pravili zakona in nesmiselnim, absurdnim nasiljem. No Country for Old Men predstavlja drastičen odmik od pripovednega stila, katerega smo vajeni ob bratov Coen; pričujoči film se namreč osredotoča na vzpostavljanje temačne atmosfere in kot struna napetega (in mojstrskega) suspenza, ki se lahko brez težav kosa s podvigi klasikov tipa Alfred Hitchcock, filmu pa sta v veliko pomoč tudi presunljiva igralska zasedba ter fenomenalni kriptični dialogi, polni teoloških razmišljanj in pesimističnega eksistencializma. Da je bil pričujoči izdelek nagrajen z Oskarjem za najboljši film, je po svoje predstavljalo presenečenje, saj Oskarji le redko posvečajo pozornost tako temačnim in nasilnim zgodbam, kjer ni prostora za nikogar. Ne za starce, ne za upanje. Je pa vsaj prostor za to brezčasno mojstrovino.