Act of Violence (1948)

Rating: 10 out of 10.

Act of Violence velja za enega najbolj neobičajnih in drznih predstavnikov filma-noir v drugo polovici 50. let, obenem pa tudi za krivično spregledan izdelek, ki je za vedno ostal v senci klasik The Maltese Falcon, The Postman always rings twice in The Big Heat. Sama posebnost filma je v tem, da namerno krši pravila omenjenega žanra in vanj vnaša svežino, drznost in dovršenost na vizualni kot vsebinski ravni. Prvi kadri filma so postavljeni v sončno predmestje, kjer Franku Enleyju (Van Heflin) ne manja prav nič; ima lepo ženo, dobro službo, je spoštovan meščan in odlikovan vojni heroj. Pa vendar se njegova idila poruši, ko naleti na svojega nekdanjega prijatelja in vojnega tovariša Joeja Parksona (Robert Ryan), ki pozna vse umazane podrobnosti njegove preteklosti, med drugim tudi to, da je kot vojni ujetnik nacistom v zameno za hrano ovajal svoje tovariše, kateri so bili privedeni pred strelski vod. Joe z naglico zagreni Frankovo življenje in po pričakovanjih se izkaže, da je preteklost dvojice preveč živa, da bi jo lahko pustila za seboj. Posebnost pričujočega filma je v podrobnostih; namesto zatemnjenih prostorov in ozkih uličic smo v prvi polovici deležni atraktivne panorame ameriškega predmestja in gorskih pokrajin z jezeri, za kar pa je vsem jasno, da zgolj predstavlja kuliso za mračno predstavo, ki sledi. Navkljub podrugačeni vizualni plati je Act of Violence še vedno klasičen film-noir z izpostavljenimi flashbacki, mračnimi sencami, antiheroji, ki zavoljo lastnega preživetja sklepajo moralno sporne odločitve in pri tem svojo usodo popelje proti pogubi. Tisto, kar film dviga na raven mojstrovine, je predvsem izredno prepričljivo srhljivo vzdušje, ki se lahko postavi po robu mnogim sodobnim grozljivkam ter dejstvo, da tokrat za spremembo nimamo opravka z zgodbo o kriminalcih, ampak o povsem običajnih ljudeh, ki pristanejo v neobičajnih situacijah brez možnosti odrešitve. Tu ni prostora za poštene in zlobne, saj ima vsak lik svojo motivacijo za dejanja, ki jo lahko razumemo, ne pa tudi sprejemamo. Act of Violence je bil ob izidu resda spregledan, toda tekom let je postal biser filma-noir in to povsem upravičeno.

Oldboy (2003)

Rating: 10 out of 10.

Južnokorejski mojster Chan-wook Park je znan kot eden najbolj samosvojih, trmastih in umetniško brezkompromisnih filmarjev, ki venomer ostaja zvest svoji viziji, hkrati pa uspe navezati pristni stik s širšim občinstvom. To ravnovesje je uspel perfekcionirati v svojem “mangum opusu” oz. filmu, po katerem bi lahko mirne volje nehal snemati filme. Oldboy je namreč eden najboljših akcijskih trilerjev vseh časov, ki uspe šokirati, prebuditi adrenalin in celo nasmejati na svoj značilni južnokorejski način. Zgodba je dokaj absurdna in se na površju dotika klasičnega motiva maščevanja; Oh Dae-su je povprečen možakar, ki je nekega dne brez pravega razloga ugrabljen in obsojen na samotarsko življenje v stanovanju podobni zaporniški celici. Po petnajstih letih je – prav tako brez pravega razloga – izpuščen na prostost, zato se odloči maščevati tistim, ki so ga ugrabili. Kot že rečeno; Park si izposodi motiv maščevanja, ki je bil v filmu že večkrat obdelan, vendar temu na briljaten način doda odtenke absurda, saj glavni junak želi kaznovati svoje rablje, četudi mu ni nikoli jasno, zakaj. Pot, ki gledalca pelje do enega najbolj šokantnih preobratov v zgodovini filma, je zaznamovana z neonskimi lučmi, odličnimi igralskimi predstavami, visoko stiliziranim nasiljem, inovativno pripovedno nitjo, mnogimi kultnimi prizori (od nagnusnega žretja živega lignja, izdiranja zob in domiselne rabe kladiva kot borilnega orožja) in bogatim simbolizmom, ki ga Park tako premeteno skrije, da je film pod nujno treba videti večkrat. Oldboy je upravičeno klasika južnokorejskega filma, s katero se mora seznaniti vsakdo, ki bi rad spoznal bogato in vsebinsko raznoliko sedmo umetnost omenjene države.