The Chaser je mračna filmska pripoved o zvodniku, sicer nekdanjemu policistu, ki se spopada z vse večjim nezadovoljstvom njegovih varovank in velikimi dolgovi. Situacija se zanj poslabša, ko neznano kam izgine ena pod prostitutk, ki naj bi postala nova žrtev skrivnostnega morilca. Pravzaprav nimam kaj veliko za povedati o pričujočem filmu, razen tega, da je vreden vsake sekunde vašega časa. Ne samo, da je filmi izredno napet, atmosferičen, brutalen in nepredvidljiv kriminalni triler z elementi krvave grozljivke, ampak tudi kritičen vpogled v delovanje nesposobnega policijskega aparata, ki zaradi birokratskih napak dopušča možnost, da se očitno problematična oseba sprehaja po mestu brez nadzora in vidnejših sankcij. To pa še ni vse; film uspe najti čas tudi za razvoj osrednjega lika, ki se iz ošabnega, neodgovornega in pohlepnega gizdalina tekom zgodbe spremeni v človeka z vestjo in čutom za odgovornostjo, še posebej, ko po sili razmer postane skrbnik hčerkice pogrešane prostitutke. Če k temu dodamo še skrajno depresiven konec, noirovsko atmosfero in nepredvidljive obrate, lahko pridemo do zaključka, da je The Chaser še en biser južnokorejske kinematografije.
Morebiti ste kdaj naleteli na izraz rošomon efekt; gre za način opisa nekega dogodka s strani večjega števila vpletenih s to posebnostjo, da so si njihove interpretacije ne zgolj različne, ampak tudi medsebojno kontradiktorne. Četudi gre za izredno kompleksen in problematičen način podajanja zgodbe, pa se obenem zdi, da je še najbolj uporaben; če neko zgodbo slišimo iz več zornih kotov, se lahko sami na koncu odločimo, katera različica se nam zdi še najbolj verjetna. Pomembno je zgolj to, da odločitev sprejmemo prostovoljno in v skladu z našim razumom. Omenjeni efekt je prišel v veljavo z nastankom še danes kultne klasike Rashômon, katero je posnel Akira Kurosawa, eden najvplivnejših japonskih filmarjev vseh časov. Osrednji dogodek filma je nepojasnjeni brutalni umor samuraja, katerega skuša pojasniti več vpletenih posameznikov, vendar pa so njihove interpretacije okoliščin, ki so privedle do zločina, medsebojno povsem nepovezane. Je samuraj storil samomor, bil žrtev roparskega napada ali zgolj poraženec v dvoboju za čast? Rashômon je film, ki že od prvega prizora naprej daje vedeti, da nima namena ponujati enostavnih odgovorov na zastavljena vprašanja. Samurajska detektivka resda gledalca navdaja z upanjem, da bo film izpostavil verodostojnost vsaj ene od povedanih zgodb, vendar temu ni tako. Pravzaprav je proti koncu jasno zgolj to, da osrednji konflikt filma ni sam zločin kot njegovo ozadje oz. motivi vpletenih, ki so botrovali tragičnemu izkupičku. Sliši se neverjetno, toda v primeru omenjene zgodbe je popolnoma vseeno, katera interpretacija dogodkov je resnična, saj je vsem skupno predvsem poudarjanje žalostnega dejstva, da so ljudje s svojimi slabostmi (nekontrolirana strast, napuh, pohlep, sramota, uničujoči ponos) v nekem trenutku zmožni okrutnih stvari, med drugim tudi umora. V tem aspektu je film podoben še eni, nekoliko bolj moderni klasiki No country for old men, ki se prav tako sooča z dejstvom, da je svet okužen z nasiljem, katerega ne samo da ne moremo zaustaviti, ampak ga obenem ne bomo nikoli povsem razumeli. Impresivna kamera, vrhunska glasbena spremljava in silovito ekspresivna igra (nekatere bo spominjala na teatralnost, vendar to je bolj problem gledalca kot filma) naredijo iz pričujočega izdelka obenem vsebinsko preprost, vendar sporočilno izredno zahteven ogled.
