Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Slovenski pisatelj, pesnik, scenarist in režiser Vinko Möderndorfer je že od nekdaj znan kot avtor, ki se ne boji drezati v najbolj občutljive tematike, ki v slovenski javnosti pogosto sprožajo burne odzive iz vseh možnih strani. Njegov celovečerni prvenec, urbana drama Predmestje, se je spustila v gnilobo slovenskih predmestij, ki so okužena z alkoholizmom, nasiljem in ksenofobijo, z naslednjim filmom Pokrajina št. 2 pa je zgradil čustven most med sedanjostjo in zamolčanimi poglavji polpretekle zgodovine, še posebej povojnih pobojev leta 1945, ki so že vrsto let žal podvrženi političnim zlorabam kot pa zgodovinski razpravi, s katero bi lahko Slovenci zaprli to mučno poglavje. Möderndorferjev triler, poln grozljivega nasilja in grobe erotike, spremlja dva nepomembna kriminalca, ki neke noči vlomita v hišo upokojenega generala in poleg dragocenosti po naključju ukradeta tudi dokumente, ki generala bremenijo vpletenosti v povojne zločine. Dvojica si s tem nepremišljenim dejanjem na glavo nakoplje naročenega morilca, ki mora po generalovih navodilih najti dokumente in jih uničiti. Tisti gledalci, ki od filma Pokrajina št. 2 pričakujete poglobljen komentar o krvavi zapuščini povojnih pobojev, boste razočarani; Möderndorfer omenjeno tematiko uporabi zgolj kot kuliso za sicer napet in kratkočasen triler, ki uspe gledalca držati v napetosti vse do zadnje minute, v veliko pomoč pa sta mu tudi odlična igralska zasedba (zasijeta predvsem Marko Mandić in Slobodan Čustić) ter prepričljiva temačna atmosfera. Möderndorfer s spretnostjo ohranja visok nivo suspenza, njegovo nesramežljivo spogledovanje z grobo erotiko in brutalnim nasiljem, pa morebiti resda meji na eksplotacijo, vendar pa po drugi strani takšno drznost v slovenskih filmih še kako pogrešamo. A kot že rečeno; navklju gledljivosti filma je ta z vidika komentarja precej plitek in nedorečen, poleg tega pa nekateri preobrati v zgodbi izpadejo bodisi slabo pojasnjeni bodisi neprepričljivi. Pokrajina št. 2 je navkljub očitnim šibkostim še vedno spodoben žanrski izdelek, ki se lahko primerja s kvaliteto tujih filmskih produkcij.

V času, ko ljudje zavoljo lastne ignorance krepijo lastna družbena in politična prepričanja na podlagi poenostavljenih stereotipov in predsodkov, se kakopak ustvarja vtis, da so nekatere kulture preveč “drugačne”, da bi jih lahko razumeli ali celo sprejeli. Dober primer tega je zahodno razumevanje stanja družbenega duha v državah bližnjega vzhoda, med drugim v Iranu, ki je zaradi temačne zgodovine, pogojene z iransko revolucijo leta 1979, pogosto pod udarom kritik o sistematičnem kršenju človekovih pravic in verskem fanatizmu. Marjane Satrapi, v Iranu rojena francoska umetnica, je skušala te kulturne razlike preseči s kultnim avtobiografskim stripom Persepolis, ki je bil leta 2007 adaptiran v celovečerni animirani film; v obeh spremljamo življenje Satrapijeve kot deklice, najstnice in kasneje odrasle ženske, ki je po spletu okoliščin venomer razklana med svojo domovino, katero pretresajo politični in družbeni nemiri ter Zahodom, ki jo zaradi njenega porekla pogosto potiska na obrobje med družbene izobčence. Vse to se sliši kot material za zelo pretresljiv in žalosten film, toda Persepolis je čudovita filmska umetnina, ki z dobršno mero humorja in trpkega realizma predstavi še tako nepoučenemu gledalcu življenje tistih, ki tičijo na meji med vzhodom in zahodom, še bolj presenetljivo pa je to, da Satrapijeva na nepristanski in bizarno zabaven način predstavi samo sebe kot upornico, ki se ne želi podrejati tradicionalnim pravilom iranske družbe, hkrati pa se boji cene svobode, katere je deležna v Evropi. Persepolis se ponaša z preprosto, vendar čudovito črno-belo animacijo, edinstvenim smislom za humor in zgodovinsko iskrenostjo, hkrati pa uspe preseči kulturne razlike in dostaviti preprosto zgodbo o odraščanju dekleta, ki hrepeni po svobodi.