Christiane F. (1981)

Christiane F. (1981)

Dandanes se zdi, da o nevarnosti jemanja drog vemo že praktično vse, toda temu ni bilo vedno tako. Vse do prve polovice 80. let prejšnjega stoletja so debate o drogah veljale za tabu temo, za nekaj, o čemer se je govorilo zgolj potihem, stroka pa je tovrstni pojav obravnavala kot težavo, s katero se sooča zgolj peščica posameznikov. Pa vendar se je vse spremenilo na glavo z izidom avtobiografskega romana Wir Kinder vom Bahnhof Zoo, ki je na surovo realističen in umazan način opisal težavno odraščanje najstnice Christiane v Zahodnem Berlinu, glavnina zgodbe pa se osredotoča na njen boj s heroinsko odvisnostjo, ki jo je do njenega 15. leta zapeljal v svet kriminala in prostitucije. Knjiga je šokirala javnost, še bolj pa jo je na sedeže prikoval zdaj že kultni film Christane F., ki je nastal na podlagi omenjene avtobiografije. Surova drama, ki zapisane besede spremeni v vidno grozo oz. klic na pomoč nastajajoči generaciji X, gledalca prepriča predvsem po vizualni plati, saj režiser Uli Edel s sprano fotografijo, morbidnim vzdušjem in poudarjeno tesnobnostjo izvrstno zajame temačno plat Zahodnega Berlina, ki je v 80. letih še vedno mnogim predstavljal merilo napredka. Verjetno največji dosežek filma pa predstavlja odlična koleracija med osebno zgodbo Christiane, ki pristane na heroinu iz gole radovednosti in želje po ugajanju družbi ter brezkompromisnim, brutalno realističnim, umazanim in niti za trenutek olepšanim prikazom heroinske scene med mladimi. Gre za film, ki ne odvrne pogleda stran od problema, katerega tematizira in gledalca potisne naravnost v središče dogajanja, ko nemočno spremlja Christanino brizganje heroina v žilo in njen postopen padec na dno. In četudi film izpusti mnogo podrobnosti iz življenja glavne junakinje, je njegovo sporočilo preglasno, da bi ga lahko preslišali in žal se zdi, da bo tako ostalo še vrsto let. Nepopoln film, vendar preveč pomemben, da bi ga prezrli.

Ocena 5

The Hateful Eight (2015)

Povezana slika

Rating: 8 out of 10.

Navkljub šibki popularnosti vesternov je Quentin Tarantino pred tremi leti gledalce in filmske kritike močno presenetil s svojo obešnjaško in posmehljivo klasiko Django Unchained. Očitno je uspeh presenetil tudi režiserja samega, tako da se je podobnega žanra lotil tudi ob koncu letošnjega leta s skoraj tri ure dolgo western detektivko The Hateful Eight, kjer Tarantino sodeluje s svojimi starimi znanci kot so Samuel L. Jackson, Michael Madsen in Tim Roth. Navkljub epski dolžini ima film precej minimalitično zgodbo; skupina lovcev na glave se pred snežno nevihto zateče v manjšo brunarico sredi divjine, kjer pa kmalu med njimi izbruhnejo konflikti in nasilje. Kot že rečeno, je film zamišljen kot detektivka, nekakšna umazana različica Hercula Poirota, kjer uglajenost in prefinjenost glavnega junaka nadomestijo rasistične opazke, psovke in trupla. Hkrati pa je The Hateful Eight film, kjer Tarantino na sebi značilen frajerski in politično nekorekten način obračuna z večnimi tematikami izdaje, pohlepa, nasilja in kakopak rasizma, ki tudi po koncu državljanske vojne ni izumrl. Kot vedno odlični in pikri dialogi, prefinjen črni humor, začudoma živahno dogajanje (glede na to, da se glavnina filma odvije v enem prostoru) ter “tarantinovsko” krvav epilog, ki je enako odbijajoč kot tudi emocionalen naredijo iz westerna The Hateful Eight še eno mojstrovino enega od najboljših filmarjev ta hip, ki ne kloni trendom in pridno neguje svoj unikatni stil.