Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Janez Burger se z moderno psihološko dramo Ruševine odpravi v svet teatra, ki je v zaodrju enako čustveno razburkan (če ne še bolj) kot na odrskih deskah. Film spremlja gledališki ansambel pod vodstvom samosvojega režiserja Hermana (hrvaška glasbena legenda Darko Rundek), ki se pripravlja na uprizoritev dela skrivnostnega islandskega dramatika (izkaže se, da ta sploh ne obstaja in da je avtor drame kar sam Herman). Ansambel med drugim sestavljajo njegova mlada žena Žana (Nataša Matjašec) in najboljši prijatelj Gregor (Matjaž Tribušon), za katera Herman sumi, da sta v skrivnem razmerju, to predvidevanje pa začne postopoma vplivati na potek priprav na predstavo, še posebej, ker ima Herman navado eksperimentiranja s čustvi članov ansambla in brisanja mej med teatrom in zasebnostjo. Ruševine je film, ki se navkljub zasidranost v svet gledališke umetnosti ne zapleta v (pretirano) artistično pretencioznost in uspe nagovoriti gledalca z analizami univerzalnih tem nadzora, čustvene manipulacije in nezaupanja v “modernih” odnosih. Burger teater premeteno uporabi za območje napete in tesnobne psihološke vojne med liki, ki so enako povezovalni kot tudi destruktivni, seveda pa to samo po sebi ne bi imelo učinka brez odličnih igralcev (zasijejo predvsem Rundek, Matjašeceva in Tribušon) ter enako duhovitih kot tudi surovo realističnih dialogov. Nasploh je Ruševine film, ki v okviru slovenskih standardov predstavlja presežek na skoraj vseh nivojih; od odličnega zvoka, vzdušne atmosfere in večplastne zgodbe, ki pa si mogoče zaslužila več dorečenosti, nekatere gledalce pa bo verjetno zmotila tudi obilica prizorov histeričnih prepirov, ki so očitno edini, kar like ironično drži skupaj. Ruševine je izvrstna moderna drama, ki postavi življenje tam, kamor spada; na gledališki oder.

Verjetno najhujša nočna mora vsakega starša je ta, da mu otrok izgine neznano kam in da obstaja velika verjenost, da bo celo življenje obsojen na iskanje odgovor na vprašanje o tem, kaj se je otroku v resnici zgodilo. Nekaj takšnega se zgodi glavnemu junaku mračne kriminalne drame Prisoners; Keller Dover in njegova žena se soočita s težko preizkušnjo, ko nekdo ugrabi njuno hčerkico Anno, policija na čelu z enako problematičnim kot genialnim detektivom Lokijem pa je pri iskanju ugrabitelja bolj ali manj neuspešna. Ko je Loki zaradi pomanjkanja dokazov prisiljen spustiti na prostost glavnega osumljenca, se Keller odloči ukrepati na lastno pest, kar sproži val nepredvidljivih in šokantnih preobratov. Prisoners, katerega je režiral eden najboljših filmarjev na svetu ta hip, Dennis Villeneuve, je temačna, strašansko napeta in enigmatična kriminalka, ki navkljub dobrim dvem uram in pol, kolikor traja, teče mimo gledalca neverjetno hitro in kot taka ne hrani nobenega odvečnega / razvlečenega trenutka. Villeneuve spretno lovi ravnotežje med standardno policijsko dramo o ugrabitvah in družinsko tragedijo, četudi slednji nameni nekoliko manj pozornosti kot prvi, kar pa ni pretirano usodna napaka. Film je zasnovan kot napeta dirka s časom, navkljub temu pa Villeneuve glavnim likom nameni dovolj drobnih trenutkov, ki izrišejo njihove osebnosti ter konfliktna razpoloženja, s katerimi so se prisiljeni soočiti. Bilo bi krivično pozabiti omeniti briljantne igralske predstave, še posebej Hugha Jackmana in Jaka Gyllenhaala v glavnih vlogah, nič slabši pa ni žal pogosto nekoliko spregledani Paul Dano v vlogi potencialnega urabitelja otrok. Velja še omeniti prepričljivo morečo atmosfero ter nemalo prizorov brutalnega nasilja, labirintsko zasnovana zgodba pa doseže vrhunec v antiklimatskem koncu, ki bo gledalca enako močno navdušil kot tudi razjezil. Film se resda ne uspe izogniti nekaterim luknjam v zgodbi in včasih se zdi, da bi film deloval še bolje, če bi namenjal več pozornosti dinamiki znotraj Doverjeve razbite družine, toda kot celota je Prisoners odlična ponudba za oboževalce zagonetnih kriminalnih srhljivk.