Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Na začetku 90. let sta si brata Joel in Ethan Coen že uspela ustvariti renome svojevrstnih filmskih avtorjev, ki sta s prav posebnim smislom za humor, absurd in grotesko uspela najti pot do srca tako kritikov kot tudi širšega občinstva. Navkljub temu ostaja Barton Fink njun najbolj enigmatičen in čudaški film, ki še danes deli gledalce; groteskna komična drama je nastala kot rezultat ustvarjalne krize, ki sta jo brata Coen doživljala med pisanjem scenarija za gangstersko dramo Miller’s Crossing, dogajanje pa je postavljeno v mesto angelov Los Angeles, ki se iz province nebeških sanj o uspehu v filmski industriji spremeni v osebni pekel naslovnega lika, nevrotičnega in pretencioznega dramatika (John Turturro), ki skuša s svojim ustvarjanjem dati glas “malemu človeku” (četudi se izkaže, da za to nima dovolj posluha). Bartonov razlog za prihod v mesto je ponudba iz Hollywooda, da bi spisal scenarij za drugorazredni film o rokoborcu, vendar se ob vselitvi v zanemarjen hotel sooči s hudo ustvarjalno blokado. Večino dni preždi pred pisalnim strojem, vendar ne uspe spisati niti besede, dolgočasno življenje pa mu popestrijo obisk soseda, duhovitega Charlija (John Goodman v svoji najbolj diabolični igralski predstavi) ter druženje z zapitim in šarlatanskim pisateljem (John Mahoney) in njegovo bistveno bolj pametna tajnico Audrey (Judy Davis). Barton Fink je izredno premetena in zlobna satira, ki gledalcem predstavi navidez klišejsko sliko peklenskega Hollywooda, vendar na za brata Coen značilno prebrisan način. Film je mnogo več kot alegorija na faustovsko sklepanje pogodbe s hudičem; je poglobljena, kompleksna in pikra analiza umetniškega sveta, nasičenega z oportunizmom, slabimi kupčijami, žrtvovanjem močnih umetniških vizij ter pretencioznim razumevanjem t.i. “visoke” in “nizke” kulture. K temu dodajmo še črn humor, popoln igralski ansambel, ostre dialoge, nepozabno glasbo in zastrašujoč epilog, končni rezultat pa je Barton Fink, eden najboljših filmov na temo moralne izpraznjenosti Hollywooda in pekla ustvarjalne blokade.

Kako med seboj združiti dva povsem nepovezana praznika noči čarovnic in božiča? Odgovor je preprost; če si lastnik divjega ustvarjalnega uma Tima Burtona, je mogoče praktično vse. In četudi se je pod animirano gotsko pravljico A Nightmare before Christmas podpisal Henry Selick, je celoten film Burtonov otrok; od prvega osnutka scenarija, likov, zgodbe, glasbenih točk pa vse do načina animacije. Še več; ko je Disney leta 2001 želel narediti nadaljevanje, je bil Burton odločno proti temu, da bi se kdorkoli dotaknil pričujočega izdelka. Kar je povsem razumljivo; A Nightmare before Christmas je film, ki ne potrebuje nadaljevanja, saj je perfekten v takšni obliki, kot ga poznamo. Kot morbidno duhovita pripovedka o mestecu Halloween Town, kjer se Noč čarovnic praznuje skozi vso leto, nad čimer pa ni navdušen zasanjani okostnjak Jack Skellington, ki po naključju odkrije božičkovo vasico in se dobesedno zaljubi v božično vzdušje, zato se odloči, da bo ta praznik vpeljal tudi v svoje mesto, vendar z neprijetnimi posledicami. Moč pričujočega izdelka se nedvomno izraža preko čudovite stop motion animacije, ki vrhunsko izpostavi kontrast med že omenjeno gotsko temačnostjo in pravljičnim vzdušjem, v zgodbo, ki slavi tako božič kot noč čarovnic, pa Burton vnese tudi elemente grozljivke in fantazije, vse pa je začinjeno z močno prisotnim elementom muzikala, kjer vrhunsko odpete in vsebinsko duhovite pesmi niso same sebi v namen, ampak prevzamejo vlogo pripovedovalca zgodbe. A Nightmare before Christmas je brez kančka dvoma eden najboljših animiranih filmov vseh časov, ki gledalca očara, prestraši in spravi v huronski smeh.

čudovit skupek žanrov, ki še nikoli prej niso delovali tako vzajemno in pri gledalcu prebudijo občutke groze, smeha, sanjavosti in tudi solza. Prvovrstna klasika za praznovanje Noči čarovnic in božiča.