The Believer (2001)

Rating: 8 out of 10.

Psihološka drama The Believer, danes kultni režijski prvenec Henryja Beana, se dotika tematike rasizma preko pojava t.i. “judovskega samoprezira”, ki ga povezujejo z neverjetno resnično zgodbo o Danielu “Danu” Burrosu. Burros, vzgojen v duhu judovske ortodoksne šole, je namreč v življenju izbral popolnoma drugačno pot; začel je simpatizirati z različnimi neonacističnimi skupinami, med drugim je postal član Ku Klux Klana, med prijatelji pa je slovel kot fanatičen antisemit, ki se je čutil oklicanega za vodenje ideološke vojne zoper t.i. judovsko zaroto. Ta psihološka dualnost v povezavi s kontradiktornimi verskimi zapovedmi in konfliktnimi vprašanji o obstoju Boga predstavlja emocionalno jedro Beanovega filma, ki delno temelji na Burrosovi življenjski zgodbi. Spremljamo Dannyja Balinta (Ryan Gosling), inteligentnega in karizmatičnega mladeniča, ki zaradi svojega gorečega prezira do Judov postane “čudežni otrok” vplivnega skrajnodesničarskega gibanja, hkrati pa vodi tolpo, katere člani do njega gojijo enako mero spoštovanja kot tudi strahu, vso svojo energijo pa vlaga tudi v načrtovanje bombnega napada na bližnjo sinagogo. The Believer vleče nekaj vzporednic z mojstrovino American History X, saj oba filma raziskujeta zaskrbljujoč vzpon neonacističnih in skrajnodesničarskih skupin, le da Beanov celovečerec ne temelji na grobosti in neposrednih družbenih komentarjih. Ta “intimen” pristop zgodbi resda vzame nekaj udarnosti, vendar pa je The Believer še vedno izredno poglobljen, kompleksen in predvsem iskren potret mladeniča, ujetega v mrežo verskih protislovij, rasne identitete in sovraštva. Beanu ta podvig uspe predvsem zaradi grobega vizualnega stila, ob katerem film izgleda kot dokumentarec in izvrstne igralske predstave Goslinga, s katero je igralec naposled dokazal, da je mnogo več kot zgolj lep obraz. Kot že rečeno; The Believer bolj kot na pretresljivost računa na spravljivo katarzo, toda sporočilo filma je še vedno dovolj udarno in glasno, da ga gledalec ne bo nikakor preslišal.

Nightborn (2026)

Rating: 8 out of 10.

Finska režiserka in scenaristka Hanna Bergholm je pred leti močno navdušila s svojim prvencem, fenomenalno groteskno srhljivko Hatching, ki se je skozi elemente telesne grozljivke in družinske drame rogala izpraznjeni potrošniški kulturi staršev influencerjev. Starševstvo tudi predstavlja pomemben del njenega drugega (in prvega angleško govorečega) celovečerca Nightborn, le da je tokrat poudarek na čustvenih bremenih materinstva, ki je v prvem letu po rojstvu otroka pogosto postavljeno na težko preizkušnjo. Film se ponaša s preprostim zapletom; Jon (Rupert Grint) in Saga (Seidi Haarla) sta zakonca, ki se tik pred rojstvom prvega otroka preselita v hišo njene pokojne babice, ki se nahaja v neposredni bližini domnevno zakletega gozda. Ko se jima sin naposled rodi, začne kazati znake, da je z njim nekaj narobe; po telesu je nenavadno poraščen, doživlja čudaške reakcije na dnevno svetlobo in bolj kot to materinem mleku hrepeni po pitju krvi. Nightborn združuje elemente folk grozljivke, vampirskega trilerja in družinske drame, ki so začinjeni z nečim, kar omahuje nekje med absurdom in grotesko, režiserka pa temu doda še nekaj značilnega skandinavskega črnega humorja. Morebiti se kopica začrtanih idej zdi preveč ambiciozna za slabo uro in pol dolg film, toda Bergholmova jih uspešno združi v smiselno celoto, pri tem pa ni zgodba niti malo prenasičena ali nefokusirana. Režiserki ta podvig uspe z vzdušno surrealno atmosfero, domiselno uporabo zvoka kot vira groze ter izvrstnimi igralskimi prestavami, kjer s svojo telesno in čustveno preobrazbo še posebej zasije Haarlova. Hkrati gre za enega od tistih filmov, ki bi znal razdeliti gledalce zaradi njegovega pomanjkanja jasnih odgovorov ter rahlega odmika za režiserko značilne satirične ostrine predhodnika. Navkljub temu je Nightborn prepričljiva družinska srhljivka, ki odpira mnoga pomembna družbena vprašanja in hkrati gledalca nagajivo travmatizira.