Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Zelo nehvaležno je objektivno ocenjevati filme, za katere je jasno, da je bilo vanje vloženo ogromno truda in predvsem čustvenega napora. Škotska filmarka Eve Leonard-Walsh je svoj celovečerni prvenec Because We Are Too Many posnela na višku pandemije covid-19, ko so strogi zdravstveni ukrepi in dolgotrajne karantene poskrbele za popolnoma drugačen način vsakdanjika, polne osamljenosti, zaprtih storitev in negotovega čakanja na trenutek, ko se bo pandemija končala. Leonard-Walsheva igra Morgan, mater samohranilko z avtističnim sinom (tega odigra njen resnični sin Ronin Leonard-Walsh), ki se zaradi pandemije komajda preživlja; ustanove, ki skrbijo za sinovo nego, so zaprte, finančnih prihodkov je iz dneva v dan manj, iskanje službe pa je v negotovih časih skoraj misija nemogoče. Med čakanjem na rešitev se Morgan zateka v spomine na svoje otroštvo, ki je zaznamovano z alkoholizmom svojih staršev, spolnimi zlorabami in nasiljem, tekom še bolj težavnega odraščanja pa se tudi sama znajde na poti popolne avtodestrukcije. Because We Are Too Many je film, ki kipi od ustvarjalne strasti, ambicioznosti in surove iskrenosti, s katero se ponaša britanski socialni realizem, Leonard-Walsheva pa ne igra, ampak z močno čustveno prezenco (verjetno) podoživlja lastno življenje, ki ga začini s surrealnimi vložki in nekonvencionalno pripovedno nitjo. Film najbolj zasije v prvi tretjini, ko spremljamo odraslo Morgan in njen boj z birokratskimi mlini, nakar zgodba odpotuje v preteklost, kjer se začnejo kazati napake filma; pristop, ki ga ubere Leonard-Walsheva je ambiciozen, vendar pa žal pogosto vodi v pomanjkanje fokusa in prenasičenost s stranskimi štorijami, ki ne vodijo nikamor, z vidika prikaza življenja deklice, ki odrašča v disfunkcionalni družini, pa film ne pove oz. prikaže popolnoma nič novega. Because Are Too Many ima dovolj dobrih plati, da se dvigne rahlo nad povprečje, vendar pa bi vseeno potreboval manj razpršenosti in več udarnosti, s katero se ponaša škotska sedma umetnost.

V času, ko filmske grozljivke vse pogosteje postajajo varne, sanitirane ali celo cenzurirane, se zdi ideja o predelavi zloglasnega izmišljenega dokumentarca Faces of Death iz konca 70. let naravnost nora. Simulacija snuff filma, ki je kombinirala zaigrane in avtentične posnetke ubijanja ljudi in živali, je skozi navidezno eksplotacijsko “zabavo” servirala srhljiv (in žal še vedno aktualen) družben komentar o zverinskosti človeške narave. Kako takšne vrste film preslikati v sedanjost, ne da bi ob tem sprožil moralno paniko? Faces of Death v moderni preobleki ubere dokaj domiselno pot in ustvari film znotraj filma; režiser Daniel Goldhaber na več mestih resda imitira nekatere najbolj srhljive prizore iz izvirnika, vendar pa se v prvi vrsti posveča pikremu satiričnemu metakomentarju o srhljivi naravi interneta, katerega uporabniki postajajo iz leta v leto bolj krvoločni, željni krvi in pripravljeni, da v bolečini najdejo sredstvo za izražanje užitka. To spozna tudi glavna junakinja filma, internetna moderatorka Margot (Barbie Ferreira), ki zgrožena ugotovi, da njeni nadrejeni nesankcionirano dopuščajo sporne objave, med drugim tudi sprevrženega snuff filma, ki je imitacija umorov iz Faces of Death. Poleg odlične igralske predstave Ferreire in ostrega komentarja o dekadenci naših virutalnih svetov, film prepriča z dobrim smislom za humor, brutalnostjo, ki se uspešno izogne eksplotaciji ter močnim suspenzom. Film začne izgubljati tla pod nogami šele v drugi polovici, ko se prelevi v bolj konvencionalno moderno grozljivko, kar s seboj povleče nekaj za lase privlečenih zapletov, skrajno neumnih odločitev likov ter dejstva, da bi film lahko bil še bolj oster in neusmiljen do tarče, katero napada (internet). Faces of Death je nepopolna, vendar domiselna predelava filma, ki se spremeni v njegovo največjo nasprotnico.