Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Heresy predstavlja del antologijske serije Koolhoven presenteert iz leta 2024, ki je združila šest nizozemskih filmarjev s svojimi enournimi prispevki iz različnih podžanrov grozljivke. Režiser pričujočega filima Didier Konings se je več kot očitno želel pokloniti okultni folk srhljivki The Witch, sicer briljantnemu celovečernemu prvencu Roberta Eggersa; dogajanje je postavljeno v srednjeveško vasico, kjer mlado dekle po imenu Frieda (fenomenalno ekspersivna Anneke Sluitiers) poskuša neuspešno zanositi, kar posledično vpliva na odtujenost z njenim nepotrpežljivim možem. Ko jo eden od vaščanov poskuša posiliti, se ta pred njim zateče v bližnji gozd, v katerega pa ni nikomur dovoljeno vstopiti, saj naj bi po prepričanju vaščanov v njem domovale neznane temačne sile. Od te točke naprej se Freida znajde v krutem spopadu z lastnimi verskimi prepričanji, zavrto seksualnostjo ter dejstvom, da je lahko kot ženska v strogem patriarhalnem okolju hitro obsojena na smrt. Heresy se podobno kot že omenjena Eggersova uspešnica močno zanaša na temačno atmosfero in raziskovanje tematik okultnega, prepovedanih verovanj in vpliva ljudskih mraž na položaj ženske, od katere se pričakuje zgolj to, da rojeva in skrbi za otroke. S tega vidika je film dokaj uspešen; temačna srednjeveška atmosfera je fenomenalna, igralske predstave prepričljive, feministični komentar o težavnem položaju žensk, ki se soočajo z lastno drugačnostjo, pa je prav tako subtilen in ne preveč dramatiziran. A kot že rečeno; vpliv Eggersovega stila (vzdušja pokvari tudi zatekanje k nekoliko cenenim posebnim učinkom) in (pre)kratka dolžina, ki pušča zgodbo nekoliko nedodelano, sta preveč očitna kiksa, da bi Heresy lahko popolnoma štrlel iz povprečja. Navkljub tem napakam pa gre še vedno za dovolj močno in vzdušno folk grozljivko, ki bo zadovoljila apetite oboževalcev žanra.

Irski filmar Damian Mc Carthy je zgolj z dvema celovečercema, folk grozljivkama Caveat in Oddity, postal eden od najbolj samosvojih in nepredvidljivih mojstrov groze in suspenza, kateremu je vedno uspel dodati ščepec privlačne ljudske folklore in črnega humorja. Zato je razumljivo, da je imel njegov naslednji film Hokum zelo zahtevno nalogo; odgovoriti na vprašanje o tem, kako po dveh zaporednih presežkih nadaljevati svojo ustvarjalno pot, ne da bi se ob tem preveč oddaljil od zmagovalne formule, hkrati pa bi to tudi uspešno nadgradil? Hokum sledi pisatelju Ohmu Baumanu, ki se sooča z ustvarjalno krizo, obenem pa ga še vedno preganja nerazčiščena travma iz otroštva, zato odpotuje na Irsko v odročni hotel, da bi v bližnjem gozdu razstresel pepel svojih pokojnih staršev, ki sta na tem kraju preživljala medene tedne. Ob prihodu je Ohm bolj ali manj precej zadirčen do osebja hotela, naklonjen je zgolj prikupni natakarici Fioni, ki pa nenadoma skrivnostno izgine, zato se jo odloči poiskati, vse sledi pa ga pripeljejo do apartmaja za mladoporočence, v katerem naj bi strašil duh čarovnice. Hokum vključuje vse zaščitne znake Mc Carthyjevih filmov; mračna gotska atmosfera navidez idiličnega hotela, prisotnost nadnaravnih sil, ki na simbolični ravni služijo raziskovanju univerzalnih humanističnih tem (tokrat sta to krivda in odpuščanje), prgoji epletanje ekscentričnosti irskega ruralnega okolja in psihološke groze ter znova prisoten črni humor. Lahko bi rekli, da pričujoči film sledi že znanim smernicam, kar do določene mere drži, toda Mc Carthy se znova izkaže kot mojster nepredvidljivega in enigmatičnega, hkrati pa mu uspe doseči dva cilja, ki sta pomembna za vsako dobro grozljivko; gledalca močno prestrašiti z briljantno izpeljanimi prizori groze, hkrati pa razviti psihološko kompleksen osrednji lik, ki nam je na začetku odvraten, proti koncu pa do njega vzpostavimo sočutje, za kar se je potrebno zahvaliti tudi odlični igralski predstavi Adama Scotta. Ali Hokum odkriva toplo vodo? Ne. Je v zadnji tretjini nekoliko predolg? Vsekakor… toda ti majhni napaki niti približno ne uničita gledalčevega užitka ob spremljanju še ene kvalitetne grozljivke.