Michael (2026)

Rating: 5.5 out of 10.

Obstaja zelo dober razlog, zakaj ni nikoli dobro, da nad biografijami znanih osebnosti skrbno bedijo tisti, ki so bili na tak ali drugačen način močno povezani s portretirancem v filmu; ker te v prvi vrsti zanima zgolj serviranje zgolj njim ljube “resnice”, ki pa je pogosto sanatirana in kičasta. Podobna usoda doleti film Michael, glasbena biografija o življenju kralja popa Michaela Jacksona, ki je najprej zbudil pozornost kot član družinske skupine The Jackson 5, nato pa krenil na samostojno pot in postal ena od najbolj markantnih (in tudi problematičnih) osebnosti v ne zgolj zgodovini glasbe, ampak 20. stoletja nasploh. Pričujoči film režiserja Antoina Fuque, nad katerim je imela kontrolo tudi pevčeva družina, se sicer promovira kot vpogled v ozadje nastajanja legende, vendar je ta oznaka popolnoma napačna; Michael je tipična hollywoodska “wikipedija” biografija, ki jo bolj kot poglobljenost v Jacksonovo življenje ali pa seciranje njegovega skoraj mitskega statusa zanima nizanje pevčevih največjih uspešnic in koncertnih akrobacij. Zunaj tega film pove oz. prikaže zelo malo; še največ fokusa je na Jacksonovemu konfliktnem odnosu z njegovim tiranskim očetom (Colman Domingo), pa tudi ta del zgodbe ne razkrije ničesar, kar ni moč prebrati na Wikipediji. Navkljub mnogim spodrsljajem in splošni plitkosti pa ni težko razumeti, zakaj je film tako dobro sprejet med občinstvom; gre za biografijo, ki želi gledalca spraviti v dobro voljo, hkrati pa jo v najšibkejših trenutkih poganja odlična preobrazba Jaffarja Jacksona, sicer Jacksonovega nečaka, ki fenomenalno utelesi pokojnega pevca in z presunljivo enostavnostjo ujame njegove plesne gibe in splošno karizmo, v veliko pomoč pa so mu tudi spektakularno prikazani koncertni prizori in enegičen tempo filma. Michael je tako film, ki podobno kot Walk The Line in Bohemian Rhapsody obstaja zgolj zato, da Jacksonove oboževalce nostalgično spomni, zakaj ga imajo še vedno radi. Ampak ali za to res potrebujejo film?

Burn After Reading (2008)

Rating: 7 out of 10.

Po velikem zmagoslavju z nihilističnim neo-westernom No Country for Old Men sta si brata Joel in Ethan Coen za svoj naslednji projekt pričakovano izbrala nekaj lahkotnejšega; Burn After Reading spada v kategorijo filmov kot sta Raising Arizona in O Brother, Where Art Thou?, to se pravi med nepretenciozne farsične komedije, ki se ne jemljejo preveč resno, hkrati pa vsebujejo dovolj satirične ostrine in črnohumornega ugriza, da ne izpadejo kot še eno generično razvedrilo. Burn After Reading, ki se znova lahko pohvali z zvezdniškim igralskim ansamblom (John Malkovich, Tilda Swinton, George Clooney, Brad Pitt, Richard Jenkins in Frances MacDormand), sledi osramočenemu uslužbencu CIE Osbournu Coxu, ki ga zaradi prekomernega pitja želijo premostiti iz matičnega oddelka, zato jezno pusti službo in skuša uresničiti svoje dolgoletne življenjske sanje; postati pisatelj. Toda ko njegova nezvesta žena po nasvetu odvetnika presname podatke o moževem finančnem stanju na CD zgoščeno, se ta znajde na tleh bližnjega fitnes centra, kjer pride v roke uslužbencema Lindi in Chadu, ki se v prepričanju, da CD skriva strogo zaupne podatke, odločita Coxa izsiljevati. Kot že omenjeno, je Burn After Reading tipična “coenovska” komedija zmešnjav, kjer ne manjka izrazito ekscentričnih likov, absurdnih zapletov in živahnega tempa, ob katerem gledalec ne razmišlja (preveč) o tem, kako npr. zgodba ne pretirano smiselna in da so zavoljo kratke minutaže slabe ure in pol nekateri zasuki razviti zelo na hitro in brez poglobljenosti. Pa vendar je glavna odlika pričujočega filma ta, da iz svojih igralcev iztisne močan komičen talent, kjer zasijeta predvsem Pitt in Malkovich. Končni rezultat je lahkotna burkaška komedija, ki v filmografiji bratov Coen ostaja trdno zasidrana v zlati sredini.