Invader (2024)

Rating: 7 out of 10.

Mickey Keating ima že dolgoletne izkušnje na področju neodvisnih grozljivk, ki temeljijo na izrazitem minimalizmu, skromni zgodbi, ki mnogo več skriva kot pove ter nekonvencionalnih žanrskih prijemih (Darling, Carnage Park, Ritual), zaradi katerih njegovi filmi vedno močno razdvajajo občinstvo. Psihološka srhljivka Invader s tega vidika najverjetneje ne bo odgnala Keatingovih oboževalcev, hkrati pa jih tudi ne bo pridobila; film, ki traja zgolj dobro uro, sledi mlademu dekletu Ani, ki prispe v Chicago, da bi obiskala svojo sestrično, vendar pa je namesto tople dobrodošlice deležna grozljivega spoznanja, da je sestrična izginila, v njeni hiši pa stanuje tuja oseba. Invader sledi estetiki filmov s tehniko “tresoče kamere”, ki jo je populariziral predvsem Paul Greengrass v svojih modernih klasikah kot sta Bloody Sunday in United 93; ta pristop bo seveda nekatere gledalce navdušil, saj bodo zaradi tega lažje vpeti v samo dogajanje, pri drugih pa bo najverjetneje povzročal vrtoglavico in slabost. Navkljub temu je Invader uspešen poskus grozljivke, ki ne utruja s pretiranim razlaganjem vsebine in skuša pripeljati svojo (predvidljivo) zgodbo na karseda vzdušen način; to ji uspe ob pomoči avtentičnih igralskih predstav, prepričljive temačne atmosfere in grobega sloga, ki je morebiti res na trenutke moteč, hkrati pa osvežujoče distanciran od hollywoodskega kiča, ob katerem bi Invader izpadel kot še en povprečen “gospodinjski” triler. Končni rezultat je preprosta, nepretenciozna in direktna srhljivka, ki služi kot kratkočasno razvedrilo.

Redux Redux (2025)

Rating: 8 out of 10.

Koncept multivesolja je zadnja leta zelo priljubljen predvsem v superherojskem žanru, vendar na vse prej kot kreativne načine; filmi kot so Spider-Man: No Way Home, Doctor Strange, Flash in Deadpool & Wolverine so t.i. multivesolje uporabili izključno za leno kopičenje priljubljenih superherojskih likov iz preteklih filmov, ki jih gledalci še vedno sprejemajo z rožnatimi nostalgičnimi očali. Na srečo so manjši filmi, kot sta Everything Everywhere All at Once in Redux Redux dokazali, da multivesolje ponuja prostor za poglobljene, zabavne in tudi pretresljive zgodbe, ki raziskujejo univerzalne psihološke teme kot so ljubezen, sprejetost in v primeru Redux Redux prebolevanje izgube bližnjega, ki se spremeni v krvoločno željo po maščevanju. Slednje je namreč edino, kar ohranja Irene pri življenju; po tem, ko je serijski morilec umoril njeno hčerko, se ta ob pomoči posebne naprave odpravi na potovanje skozi različne vzporedne resničnosti, da bi v eni od njih uspela izslediti morilca in hkrati rešiti hčerkino življenje. Njen načrt se kmalu spremeni v frustrirajoč in obsesiven tek v krogu, kjer je vsaka resničnost bolj zastrašujoča od prejšnje, edino odrešitev pa ji predstavlja trmoglava najstnica Mia, katero reši iz morilčevih rok in tako postane njena zaveznica. Redux Redux je premeten, inteligenten in presenetljivo čustven film, ki uporabi koncept multivesolja za prikazovanje osebne zgodbe posameznice, ujete v lastno kletko maščevanja in nasilja. Skrivnostna in temačna atmosfera, odlične igralske predstave Michaele McManus in Stelle Marcus ter uravnotežena kombinacija čudaškosti, tragike in celo humorja uspejo premostiti tudi nekatere manjše napake kot sta občasna razvlečenost in nelogičnost zgodbe (slednje je sicer pri filmih o multivesoljih neizogibno). Redux Redux je nedvomno eden od boljših ZF filmov, ki razume poslanstvo multivesolja bolje kot neskončno dragi supeherojski pofli.