Asteroid City (2023)

Rating: 4 out of 10.

Wes Anderson je brez kančka dvoma eden najbolj unikatnih in prepoznavnih filmarjev na svetu z avantgardno (in tehnično impresivno) vizualno podobo, širokimi galerijami prikupno ekcentričnih likov ter odštekanim smislom za humor. Navkljub mnogim prednostim pa je Anderson tudi dokaz, da unikatno včasih ne pomeni nujno nekaj dobrega, še posebej, če tekom let obtičiš v lastnem egocentričnem vesolju, kjer ustvarjaš filme kot slavospeve lastni “genialnosti”, ki meji na rahlo aroganco in pretencioznost. Žal je točno to postal Anderson v zadnjih desetih letih; filmar, ki je tako močno očaran nad lastno formulo uspeha, da brez nje očitno ni več zmožen normalno funkcionirati. To kreativno ujetost je nakazoval že njegov prejšnji celovečerec The French Dispatch, medtem ko najnovejši, ZF romantična komedija Asteroid City, to neprijetno težo še bolj potrdi. Trpka komedija o družini z žalujočim očetom, ki se v 50. letih ustavi v majhem puščavskem mestu, ki je v nestrpnem pričakovanju posebnega nebesnega pojava, se resda lahko (znova) pohvali z impresivnim igralskim ansamblom in vizualno perfekcijo, na kateri si lahko gledalec spočije oči… če že prej ne zaspi od dolgčasa. Asteroid City je namreč film, kjer Anderson svoj ekscentrični stil napihne do skrajnosti oz. do točke, ko prikupnost zamenjata dolgočasje in pretencioznost; znova smo priča galeriji robotskih likov, ki so nadeti v kričeča oblačila in komunicirajo med seboj z monotnomi glasovi, kar je na tej točki verjetno smešno samo še Andersonu. Recikliranje starih trikov pa ni tako problematično v primerjavi s tem, da film nima neke okvirne zgodbe, ampak funkcionira bolj kot kolaž napol spečenih skečev, katerih poanta je – kot že rečeno – očitno znana zgolj Andersonovemu prenapihnjenemu egu. Asteroid City je filmski ekvivalent neprijetnega položaja, ko ti nekdo dve uri pripoveduje šalo, katere poanta je jasna zgolj njemu, tebi pa ostane zgolj bridko obžalovanje, da bi lahko koristneje zapravil svoj čas.

Elfriede Jelinek: Ljubimki

Kontroverzna avstrijska pisateljice Elfriede Jelinek je eno od tistih imen svetovne literature, ki bralce ne pusti hladne; v pozitivnem ali negativnem smislu. Njena dela pogosto zbujajo bodisi močno odobravanje bodisi še večje zgražanje, saj pisateljici niso tuje zgodbe, v katerih na brutalen in okruten način razgalja nasilje, seksualnost, smrt in seveda ljubezen. Slednja tudi služi kot vezno tkivo romana Ljubimki, čeprav je prisotna zgolj kot iluzija oz. košček neuresničenih sanj dveh žensk, pahnjenih v surov primež patriarhalne družbe. Osrednji junakinji sta Briggite in Paula, ki hrepenita po boljšem življenju kot ga imata; Brigitte dela kot šivilja v tovarni spodnjega perila in v razmerju z električarjem Heinzom, ki prihaja iz premožne družine, zato v njem vidi priložnost za pobeg od svojega siromaškega življenja, medtem ko Paula pripada nižjemu družbenemu razredu in živi v družini, kjer se oče in brat psihično in fizično izživljata nad njo in njeno mater. Roman izmenično prikazuje vsakdanjik glavnih junakinj; ena ima (skoraj) vse, druga pa (skoraj) nič, toda obema je skupno, da se v svetu ne znajdeta in sčasoma postaneta ujetnici lastnih iluzij o boljšem življenju.

Ljubimki je od prve do zadnje strani zastavljen kot radikalen in do bralca izredno zahteven roman; napisan je brez uporabe velikih začetnic, stavki si sledijo v bizarnem zaporedju in včasih njihova struktura spominja na pesniške verze, ne pa na običajno prozno obliko. Ni povsem jasno, čemu služi takšna nenavadna forma romana, vendar pa ta sama po sebi ni tako problematična kot to, da Jelinekova zunaj omenjenega eksperimentiranja bralcem ne uspe dostaviti ničesar omembe vrednega. Z drugimi besedami; Ljubimki je ambiciozen roman, ki ga poganjajo dobre ideje in osvežujoče radikalen pristop do obravnavanja feminističnih tem, vendar pa je hkrati tudi razvlečen, dolgočasen, sterilen in ponavljajoč napor, za katerega se preprosto ne splača vztrajati. Jelinekova s ponavljajočimi stavki in melodramatičnimi opisi življenj glavnih junakinj očitno zelo uživa v provociranju bralca, vendar na neki točki njeno izživljanje ni več fascinantno, ampak nadležno. Še več; če romanu odvzamemo nenavadno formo, od njega ne ostane veliko omembe vrednega in izvirnega, saj Jelinekova zgolj ponavlja preverjene vzorce feminističnega leposlovja in na kup meče en kliše za drugim.

Če hrepenite po kvalitetnem feminističnem leposlovju, vzemite v roke dela Sylvie Plath in Virginie Woolf, ki sta težaven položaj ženske v patriarhalnem okolju znali opisati bistveno bolj vzdušno in prepričljivo kot Jelinekova, ki je radikalna zgolj zavoljo radikalnosti.

Rating: 2 out of 5.