Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Po starokopitnih ali – recimo temu – tradicionalnih patriarhalnih prepričanjih sta moški in ženska zreducirana na dve vlogi; lovec in plen. Moški je tisti, ki lovi in ženska je tista, ki se pusti ujeti in celo uživa v poziciji služkinje svojemu moškemu. Z leti in kulturo progresivnosti je seveda ta seksistična porazdelitev vlog postala prazna iluzija, pa četudi je še vedno moč čutiti njen vpliv. Z omenjenim konceptom lovca in plena se razposajeno igračka tudi erotična črna komedija Sanctuary, ki se odvije tekom ene noči v najeti hotelski sobi razvajenega Hala (Christopher Abbot), ki po očetovi smrti podeduje vodstvo verige premožnih hotelov. Čeprav Hal misli, da je pripravljen na novo službo, je v resnici precej neodločen in zmeden človek, ki ne želi ukazovati, ampak ravno nasprotno; biti podvržen ukazom nekoga drugega in to na karseda ponižujoče načine. Tega se zaveda tudi njegova priležnica Rebecca (Margareth Qualley), s katero se redno spušča v seksualne igre dominance, vendar pa se Hal z nastopom nove službe odloči njuno razmerje prekiniti. Od tod naprej gledalec spremlja žgečkljivo, hudobno, duhovito in kot struna napeto igro mačke in miši, kjer ni nikoli docela jasno, kdo koga sploh predstavlja. Sanctuary je s suspenzom in črnim humorjem nabita filmska poslastica, ki se elegantno ponorčuje iz moških in ženskih vlog, hkrati pa gledalca nagovori s splošnimi tematikami odgovornosti, privilegijev in krivde. Navkljub omejenosti na en sam prostor se film uspe izogniti statičnosti, glavna igralca pa kakopak močno zasijeta, še posebej Qualleyjeva v svoji najboljši vlogi doslej. Film resda ni popoln in zdi se, da v svoji želji po provokaciji ne gre čisto do konca in gledalce ne želi vznemiriti (preveč), čeprav ima zgodba ogromno potenciala za politično nekorektno in nezaslišano hudobno črno komedijo. Navkljub temu je Sanctuary več kot spodoben moderni triler, ki hkrati zabava in daje misliti.

Slepa pega, celovečerni prvenec režiserke in scenaristke Hanne Slak, gledalca odpelje skozi urbani blodnjak umazanih podvozov, utesnjenih stanovanjskih blokov, natrpanih mestnih tržnic, sterilnih bolnišnic in zakajenih nočnih klubov, znotraj katerega se odvija intimna zgodba o preživetju. Lupo (Manca Dorrer) nekega večera prejme telefonski klic njenega brata, heroinskega odvisnika Gladkega (Kolja Saksida), ki leži nezavesten pod mostom. Izkaže se, da je Gladki pobegnil iz bolnišnice, kjer se je zdravil zaradi odvisnosti, zato Lupa najame sobo v zanemarjenem bloku in skuša brata rešiti pred najhujšim, čeprav se zaveda, da bo s tem žrtvovala svoje normalno življenje. Navkljub narkomanski tematiki Slepa pega ni dokumentarističen vpogled v življenja odvisnikov kot npr. nemška klasika Christiane F., ampak v prvi vrsti zgodba o previsoki ceni ljubezni do bližnjega in kako krut je lahko razkol med željami in resničnostjo; na eni strani je Lupa, ki želi rešiti brata (četudi je gledalcu hitro jasno, da zanj rešitve ni), na drugi strani pa njen načrt, da z njim pobegne v popolno osamitev, kar se na dolgi rok zdi nesmiselna odločitev. Tega se film zaveda in s pomočjo privlačno temačne zrnate fotografije, maksimalno izkoriščene “scenografije” ubranega prostora, domiselnih montažnih prijemov in odlično uporabljenih zvočnih učinkov uspe gledalca potegniti v eksistencialno brezno glavnih junakov in njunega izgubljenega boja s časom. Filmu se bistveno bolj zatika na vsebinski ravni, kar pa je za prvenec pričakovano; Slakova bi lahko ubrala drzno potezo in ves svoj fokus usmerila na Lupo in Gladkega, ki se v zavetju umazane sobe zatekata k spominom na nedolžno otroštvo, vendar pa film žal zgodbo nasiči s stranskimi liki (od dobrosrčne kurbe do stereotipno vročekrvnega dilerja), ki vedno znova prekinejo tok zgodbe, čeprav tej ne dodajo nobene nianse ali globine. In kot je bilo že omenjeno; film narkomanske tematike ne raziskuje ravno poglobljeno, ampak je uporabljena zgolj kot kulisa za bolj osebno zgodbo, kar bi znalo nekatere gledalce razočarani. Navkljub začetniškim napakam pa je Slepa pega kompetentno posnet urbani film, ki ga slovenski film še kako potrebuje.