Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Romantične komedije so bile v 80. in 90. letih še posebej dobičkonosen filmski žanr, vendar pa jih je večina skoraj vedno sledila isti formuli mlajših moških in žensk ali pa oseb v srednjih letih, ki iščejo ljubezen in ob tem trčijo ob številne ovire. Film Grumpy Old Men to formulo nekoliko začini z nekoliko tvega potezo; za glavna junaka postavi zagrenjena upokojenca Johna in Maxa, ki sta si že vrsto let v laseh in uživata v medsebojnem otročjem nagajanju. Njun konflikten odnos pa postane še bolj napet s prihodom privlačne nove sosede Ariel, ki v obeme prebudi strast in hkrati tudi gorečo željo po lovu za njeno pozornostjo. Grumpy Old Men vsaj na prvi pogled ne obeta veliko; zaplet je dokaj klišejski in težko bi rekli, da zgodba zavije v nepredvidljive smeri. A tisto, kar film režiserja Daniela Petrieja dvigne krepko nad povprečje je v prvi vrsti idealna igralska zasedba; veterana Jack Lemmon in Walter Matthau sta naravnost odlična v glavnih vlogah in uspeta zgodbi dostaviti ogromno šarma in presenetljive iskrenosti. V rokah katerihkoli drugih igralcev bi John in Max izpadla kot ošabni karikaturi, medtem ko jima Lennon in Matthau doda ogromno dimenzij in s tem ustvarita lika, s katerima se gledalec nemudoma poistoveti. Enako velja za vse ostale like; Ann-Margaret je kot Ariel naravnost očarljiva, medtem ko veteran Burgess Meredith kot Johnov jezikavi oče. Druga močna plat filma je njegov topel humor, ki sicer ima smisel za zbadljivke, cinizem in ironijo, vendar pa hkrati ne pozabi na srčnost in dobrovoljnost; v tem filmu ni dobrih ali slabi ljudi, so zgolj preprosti vsakdanji ljudje s svojimi prednostmi in slabostmi. Kar pa je najbolj pomembno; navkljub familiarnosti pa je zgodba presenetljivo prizemljena in brez odvečne sentimentalnosti. Grumpy Old Men je film, ki brezhibno lovi ravnotežje med lahkotnim in inteligentnim ter z vsemi aduti ustvari eno boljših romantičnih komedij 90. let.

Prva ljubezen lahko nastopi ob najbolj nepričakovanih trenutkih in dostikrat tudi v zelo kratkem času. Ta situacija namreč doleti 17 – letnega srbskega priseljenca Kola, ki živi skupaj s svojo družino v Avstraliji in skuša slediti sanjam umetniškega plesalca, četudi na ta račun prenaša pikre pripombe konservativnih sorodnikov, za katere je premalo možat in preveč zaljubljen v branje knjig. Film Of an Age režiserja in scenarista Gorana Stolevskija (ta nas je nazadnje navdušil z izvrstno grozljivko You Won’t Be Alone) se odvija tekom enega poletnega dne leta 1999, ko Kola preseneti neprijetna novica, da je pred pomembnim plesnim nastopom njegova plesna partnerka izginila neznano kam, zato jo poskuša najti s pomočjo njenega brata Adama, tekom dneva pa se med fantoma sproži iskrica močne privlačnosti, kar pa ima za oba usodne posledice, saj bosta s prihodoma jutra morala kreniti vsak svojo pot. Pričujoči film je v osnovi še ena drama o težavnem odraščanju mladeniča, ki se zaradi svoje drugačnosti ni zmožen docela zliti z okoljem in venomer ostaja nekakšen “outsider”, vsaj dokler ne sreča osebe, ki v njem prebudi dolgo potlačene strasti in želje. Tovrstnim zgodbam smo bili v svetu sedme umetnosti priča že neštetokrat in s tega vidika je pripovedna nit pričujočega filma res nekoliko predvidljiva, vendar pa to sploh ni moteče, saj se Of an Age uspe približati gledalcu z odličnimi igralskimi predstavami, pristnim občutkom za realizem, kompleksnimi in všečnimi liki ter predvsem subtilno in nevsiljivo obravnavo težav, s katerimi se srečujejo predstavniki LGBTQ+ skupnosti. Stolevski z zanosom ter odgovornostjo obravnava teme izgubljene identitete, seksualnega prebujenja, obžalovanja in izgube, filmu pa je v veliko pomoč tudi prepričljiva kemija med osrednjima likoma ter vse prej kot naivno iskanje rešitev za njune konflikte. Of an Age je film, ki gledalca pelje po videnih poteh, vendar pa je potovanje še vedno polno pristnih čustev in zadovoljive katarze.