Palm Trees and Power Lines (2022)

Rating: 8 out of 10.

Spolno izkoriščanje mladoletnih oseb s strani odraslih je ena od tistih problematik, ki je za ljudi še posebej občutljiva in jo v zadregi pogosto želijo hitro pospraviti pod preprogo, pa četudi smo takšnim neprijetnim situacijam priča skoraj vsak dan, še posebej s pojavom družabnih omrežij. Pretresljiva drama o odraščanju Palm Trees and Power Lines, sicer celovečerni prvenec režiserke Jamie Dack, je film, ki se loteva obravnavane problematike na enako odgovoren kot tudi subtilen način, ki nikoli ne zapade v pridigarstvo, ampak služi kot opozorilo o tem, kako daleč lahko pripelje seksualna eksplotacija mladoletnih oseb. Glavna junakinja filma je 17 – letna Lea (igralsko odkritje Lily McIneryn), ki preživlja dolgočasne poletne počitnice s svojimi prijatelji in osamljeno mamo samohranilko, ki redno menjava partnerje in je večino dni odsotna. Lea nekega večera po naključju sreča očarljivega (in mnogo starejšega) možakarja Toma, s katerim se zaplete v strastno razmerje, vendar pa sčasoma postane jasno, da Tom ni tisto, za kar se predstavlja. Ena od glavnih odlik drame Palm Trees and Power Lines je ta, da Dackova navkljub občutljivosti problematike zadrži komentarje zase in prepusti zgodbi, da teče mimo nas na karseda realističen, skoraj dokumentarističen način. Zaradi pristnih igralskih predstav, nenavadno ganljive glasbe ter presenetljivo iskrenega prikaza razmerja, katerega prave razsežnosti so gledalcu jasne mnogo prej kot glavni junakinji, film pusti močan vtis in četudi se ukvarja z za marsikoga neprijetno tematiko, bo gledalec težko obrnil pogled stran od zgodbe, ki proti koncu pridobiva elemente trilerja, zaključno šokantno dejanje pa bo marsikoga pustilo odprtih ust. Palm Trees and Power Lines je brezkompromisno krut in hkrati sofiscitiran portret življenjske situacije, ki subtilno nagovarja gledalca k tehtnemu razmisleku glede tega, kakšne posledice lahko na mladih dekletih pusti toksično razmerje.

The Man Who Wasn’t There (2001)

Rating: 8 out of 10.

Brata Joel in Ethan Coen sta se tekom kariere pogosto poklonila estetiki noir filmov, nenazadnje že v svojem celovečernem prvencu Blood Simple, ki velja za klasiko t.i. neo-noir kriminalke. Podobna spogledovanja je bilo moč zaznati v praktično vsakem njunem filmu, še posebej v Miller’s Crossing, Barton Fink, Fargo in The Big Lebowski. Potem pa je tu še The Man Who Wasn’t There, s katerim se brata Coen vračata h koreninam svojega prvorojenca, četudi z bolj neposredno imitacijo klasičnih črno-belih noir kriminalk o malem človeku, vpletenem v absurden zločin, ki vodi iz ene katastrofe v drugo. Glavni antijunak v retro črno-beli tehniki posnetega krimiča je zdolgočaseni in cinični brivec Ed Crane (Billy Bob Thorton v vlogi, ki mu ne bi mogla biti bolj pisana na kožo), katerega življenje je en sam dolgčas; med verižnim prižiganjem cigaret sanjari o tem, kako bo nekoč odprl lastno čistilnico, hkrati pa je obsojen na hladen zakon z nezadovoljno in odtujeno ženo (Frances MacDormand), za katero sumi, da ga vara z njegovim šefom (James Gandolfini). A njen domnevni skok čez plot se izkaže za dobro finančno priložnost; Ed se odloči izsiljevati svojega šefa za visoko vsoto denarja, kar sčasoma vodi v cel kup nespametnih odločitev, umorov in tragedij. The Man Who Wasn’t There je daleč najbolj noirovsko obarvan film bratov Coen, ki pa je še vedno zaznamovan z njunim edinstvenim smislom za humor ter majhno galerijo ekscentričnih likov, očarljivo mrkimi igralskimi predstavami, dogajanje pa je znova pospremljeno z odlično glasbeno podlago stalnega sodelavca Carterja Burwella. Zgodba dlakocepsko sledi noirovski tradiciji in tako ne postreže z vidnejšimi presenečenji in preobrati, zato je težko govoriti, da film doseže isto raven kot zgoraj omenjene klasike bratov Coen. Zlata sredina bogatega opusa ikoničnih režiserjev.