Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Verjetno je že na samem začetku najbolje odpraviti vse dvome; Bullet Train je film, ob katerem je treba pod nujno izklopiti možgane in se prepustiti divjemu, kaotičnemu, načičkanemu in po taratinovskem pretiranem nasilju začinjenem vrtiljaku, ki zbaše na kup vse možne žanrske klišeje in se niti ne pretvarja, da za sabo vleče smiselno zgodbo z globokim moralnim naukom. Dogajanje je postavljeno na najhitrejši vlak na svetu (gre za poseben model japonskega vlaka, imenovanega bullet train), kjer se po naključju znajde pet najetih morilcev, vsak s svojo nalogo, ki ne bi mogla biti bolj predvidljiva; reši sina vplivnega kriminalca, zgrabi kovček s pomembno vsebino, naredi to ali ono, drugače bo tvoja družina po hitrem postopku poslana pod šesto rušo itd. Vsak lik je kakopak ekscentričen; Ladybug (simpatično teatralni Brad Pitt) je morilec, ki je pravkar zaključil tečaj obvladovanja jeze in na delo ne nosi nobenega orožja, duet morilcev Limona in Pomaranča, sicer dvojčkov, kjer je eden bel in drugi črn, je obseden z risanko Lokomotivček Tomaž, Prince je morilca, preoblečena v nedolžno šolarko itd. Vse te elemente smo videli v sto in eni kopiji klasike Pulp Fiction in kljub temu ta familiranost pričujočemu filmu vsaj v prvi polovici ne škodi preveč; liki so dovolj eksotični in simpatični, da jih gledalec ne pozabi, dialogi presenetljivo duhoviti, akcija pa sicer odbita, vendar vznemirljiva in navkljub teatralnosti zasidrana v realnosti. Žal pa film začne izgubljati rdečo nit v obupno razvlečeni drugi polovici, ki akcijo in humor zamenja za dolgovezno razlaganje dogajanja, preobilico flashbackov ter pogosta nevmesna metanja filmskih zvezdnikov v epizodne vloge; s slednjim sicer ni nič narobe, vendar pa po drugi strani ni jasno, zakaj visokoproračunski film najame zvezdniško ime, katerega prezenco in talent sploh ne izkoristi. Bullet Train je tako film, ki bi največ profitiral od skrajšane minutaže (pod nogenim pogojem ta film ne potrebuje biti dolg dve uri), saj bi se s tem gledalcem odkupil za vse nametane klišeje, predvidljivo zgodbo in plitko vsebino. Če že moraš biti neizviren, bodi vsaj hiter in jedrnat, preden se gledalec začne dolgočasiti.

Skrivnostni triler Gone in the Night se začne zelo obetavno; z vzpostavitvijo verjetno najbolj neugodnega položaja, v katerem se posameznik lahko znajde. Kath in Max sta namreč par, ki se odločita preživeti romantični vikend v najeti hiši sredi gozda, vendar ob prihodu naletita na še en par, ki je prav tako najel hišo. Po začetnem nezaupanju pade odločitev, da bosta Kath in Max preživela noč v hiši, toda ob nastopu jutra Max izgine neznano kam, Kath pa skuša s pomočjo lastnika odkriti identiteto skrivnostnega para in kaj se je zgodilo z njenim fantom. Film v prvi polovici kompetentno ohranja občutek misterija z nelinearno pripovedno nitjo in fascinantnim vrivanjem flashbackov, ki postopoma razkrivajo ozadje zgodbe, filmu pa pomaga tudi to, da v glavnih vlogah nastopata venomer očarljivo čudaška Winona Ryder kot Kath ter šarmantni Dermot Mulroney kot lastnik hiše. Njuno iskanje resnice je obarvano s pristno tovariško kemijo ter humorjem, ki obeta preplet tipične “buddy-buddy” komedije in “gospodinjskega” trilerja tipa Gone Girl ali The Girl on the Train. Edina nadležna napaka prve polovice filma je ta, da gledalec nikoli docela ne razume, zakaj se Kath tako močno žene pri iskanju svojega fanta. Tekom zgodbe je namreč razkrito, da je Max aroganten in zafrustriran hipster, ki misli zgolj na lastno ugodje, Kath pa njegovo obnašanje vse težje prenaša in se v njegovi družbi ne počuti prijetno. Na nek sprevržen način bi lahko rekli, da je Maxovo izginotje verjetno najboljša stvar, ki bi se Kath lahko zgodila, ne pa da v njegovo iskanje vlaga ves svoj čas in trud. A tisto, kar film dokočno poruši, je njegova zadnja tretjina, ki postreže s patetičnim in za lase privlečenim antiklimaksom, ob katerem gledalce dobi občutek, da se mu vztrajanje pri filmu ni splačalo. Gone in the Night ni sicer popolna katasatrofa od filma, vendar pa glede na ves zapravljen potencial sledi lastnemu naslovu in iz gledalčevega spomina izgine v noč.