Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Potem ko je Spielbergov dinozavrski ep Jurassic Park leta 1993 čez noč spremenil kolesje razvoja filmskih blockbusterjev in postal eden najbolj dobičkonosnih filmov vseh časov, je bilo kakopak pričakovano, da se bo iz tega razvila franšiza oz. serija filmov, namenjena brezsramni molži denarja. Zato bi lahko cinično rekli, da je Jurassica Park: The Lost World res zgolj to; nepotrebno nadaljevanje odličnega prvega filma, ki se skuša osredotočati predvsem na akcijo, hitre pregone in razkazovanje orjaških dinozavrov, nad katerimi bodo najbolj navdušeni predvsem mlajši gledalci. Pa vendar bi takšna oznaka bila nekoliko krivična, saj se Steven Spielberg v svojem drugem izletu z dinozavri ne izkaže tako slabo, kot bi pričakovali; da, na prvi pogled bi lahko relki, da je The Lost World akcijsko orientirano nadaljevanje, ki se bolj ali manj požvižga na globjo karakaterizacijo likov, odlično spisane dialoge ter – za blockbustersko raven – presenetljivo globoko in poučno zgodbo na temo nevarnega eksperimentiranja z naravnimi procesi. Vse, kar je bilo v Jurassic Park veliko, je tu orjaško; več raznolikih dinozavrov, več pregonov in tekanja brez mesojedimi plenilci, več tiranozavrov in velociraptorjev (ki so bili zvezdniki prvega filma) ter celo ponesrečenega kopiranja King Konga in Godzille v zadnji tretjini, kjer dinozavri vstopijo v civilizacijo. Navkljub rahli površinskosti filma pa je The Lost World še vedno očarljiva, zabavna in adrenalinska akcijska pustolovščina z dobrimi igralskimi predstavami (izstopata predvsem Jeff Goldblum in Julianne Moore), še vedno strašljivo prepričljivimi videzi dinozavrov ter nekaterimi kot struna napetimi prizori, ob katerih še danes gledalcem zastane dih. Seveda drži, da film The Lost World niti približno ni tako prelomen in vrhunski kot njegov predhodnik, toda za ljubiteljske orjaških plazilcev bo več kot primeren kandidat za kvalitetno preganjanje dolgčasa.

Molčeči samotar Travis (Harry Dean Stanton) navidez brezciljno tava skozi puščavo v zahodnem Teksasu ob spremljavi hipnotične kitare legendarnega Ryja Cooderja. Ob vstopu v odročni bar izgubi zavest in kmalu zatem zdravnik kontaktira njegovega brata Walta (Dean Stockwell), ki je Travisa nazadnje videl pred štirimi leti, ko je brez pravega razloga zapustil ženo in komaj triletnega sina Hunterja. Paris, Texas, eden od kritiško najbolj cenjenih filmov nemškega mojstra sedme umetnosti Wima Wendersa in hkrati veliki zmagovalec filmskega festivala v Cannesu leta 1984, bi na najbolj preprost način opisali kot road movie o iskanju samega sebe in krpanju ran, ki jih na človeku pustita občutka krivde in izgube. Pot, ki jo opravi glavni junak, je zamišljena brez jasnega cilja oz. preprostih rešitev težkih eksistencialnih dilem, pa vendar se zdi, da njegov koraki vendarle vodijo do točke prebolevanja in iskanja notranjega smisla, ki bi Travisu osvetlilo pot v (nejasno) prihodnost. Wendersov minimalistični in intimni “ep” uspe zgodbo zaviti v tanko meglico enigmatičnosti, saj je osrednji lik skoraj vedno – z izjemo zadnje tretjine – izgubljen in brez jasne predstave o tem, kaj bi rad dosegel in kaj je tisto, kar ga je pahnilo v življenje potepuha. Film se lahko pohvali z odličnimi igralskimi predstavami (tako Stanton in Stockwell sta fenomenalna), že omenjeno nalezljivo Cooderjevo glasbo ter sofisticiranim obravnavanjem univerzalnih humanističnih tem, Wenders pa si pri tem ne zatiska oči pred dejstvom, da odgovorov na številna zastavljena vprašanja ne bo našel. Žal pa Paris, Texas nikoli ne dodobra izkoristi svojega potenciala, saj film pestita dve hibi; ta niti približno ne uspe upravičiti epsko dolžino skoraj dveh ur in pol in je – še posebej v drugi polovici – napolnjen z mnogimi mašili in splošno razvlečenostjo, še bolj pa moti to, da Travis ob koncu filma ni več tako fascinanten lik kot na začetku. Zdi se ironično, toda več ko gledalec izve o glavnem junaku, bolj nezanimiv postaja in tudi njegova razkrita življenjska zgodba je zaznamovana s predvidljivimi zasuki. Končni rezultat je sicer kompetentno narejen in odlično odigran film, ki pa ga pretirana dolžina in precej nezadovljiv epilog venomer potiskajo v povprečje.