Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Filmi, ki se dotikajo vnovičnih snidenj nekdanjih prijateljev (bodisi s srednje šole ali univerze) so skoraj vedno napolnjeni z enko mero sladkosti kot tudi grenčice, saj pogosto razgalijo tragičen razkol med nekdaj idealističnimi sanjami posameznikov ter kruto resničnostjo, v kateri zgolj obstajajo, ne pa živijo. Britanska komična drama Peter’s Friend režiserja Kennetha Branagha nedvomno spada v to kategorijo; v ospredju je skupina šestih prijateljev, sicer nekdanjih članov gledališkega ansambla na univerzi v Cambridgu, ki se po desetih letih za božično-novoletne praznike znova zbere na pobudo Petra, ki je po očetovi smrti podedoval posestvo na angleškem podeželju. Tekom sprva zabavnega druženja se po pričakovanjih izkaže, da nihče od šesterice ni docela uspel uresničiti tistega, kar je želel; Roger in Mary prebolevata osebno tragedijo, Maggie je klasična britanska ženska na robu živčnega zloma, Sarah se v življenju lahko “pohvali” zgolj s propadlimi zvezami, Andrew je navkljub uspešni hollywoodski karieri postal cinično gobezdalo, medtem ko zadržani Peter v sebi čuva temačno skrivnost. Peter’s Friends je z vidika vsebine film, ki ne prinaša ničesar novega, vendar pa se njegova moč skriva v idealni kombinaciji toplega britanskega humorja, sofisticiranega občutka za bridki realizem ter predvsem prizemljenega in iskrenega pristopa do težav, s katerimi se soočajo posamezniki ob vstopu v svet odraslosti. Branagh uspe zaigrati na močne čustvene strune, vendar se gledalec ob tem ne počuti zmanipuliranega, še posebej po zaslugi resnično bogatega igralskega ansambla (poleg Branagha velja še omeniti Stephena Fryja, Emmo Thompson in Hugha Laurieja) in okusno pikrih dialogov, ganljivi epilog, kjer so se glavni junaki prisiljeni soočiti z neprijetnim spoznanjem, pa bo nedvomno poskrbel za velikansko količino robčkov. Moč filma Peter’s Friends se skriva v njegovi nepretencioznosti, preprostosti, iskrenosti in čustvenosti, navkljub nekaterim temačnim podtonom pa nas uspe spomniti, da za upanje nikoli ni prepozno.

Leta 2017 je Kenneth Branagh s starošolskim krimičem Murder on the Orient Express predstavil svojo različico ikoničnega belgijskega detektiva Hercula Poirota in navkljub temu, da sta ga do tedaj med drugim upodobila nepozabna Peter Ustinov in David Suchet, se je Branaghov Poirot izkazal za dokaj posrečen eksperiment, ki je izpostavil ne zgolj detektivske veščine glavnega lika, ampak tudi njegovo ranljivejšo in do določene mere celo temačnejšo stran. Poirot je bil resda še vedno pozitiven lik, toda Branagh ga je naredil bolj prizemljenega in si ga celo upal postaviti v situacije, kjer podvomi v svoje sposobnosti. V tej luči srečamo Poirota tudi v najnovejši adaptaciji klasične detektivke Death on the Nile, kjer se sloviti detektiv znajde na krovu potniške ladje, ki potuje vzdolž egiptovske reke Nil in postane prizorišče skrivnostnega umora bogate plemkinje (znova očarljiva Gal Gadot), po pričakovanjih pa je morilec eden od potnikov, ki ga mora Poirot karseda hitro razkrinkati. Šarm filma Death on the Nile se skriva v njegovi staromodnosti, ki ne deluje idejno ubožno ali generično, še posebej po zaslugi za oči izredno privlačne vizualne podobe, ki dodobra izkoristi lepote Egipta in si privošči nemalo širokih planov turističnih znamenitosti kot so piramide, starodavne grobnice ter kakopak čista voda reke Nil. Bogata igralska zasedba ostaja žal nekoliko neizkoriščena (še najbolj zanimiva sta že omenjena Branagh in Gadotova), kar je posledica dokaj površinske karakterizacije likov, film pa si vzame čas, da zavzame angažirano držo in naslovi problematiko rasizma v 30. letih, vendar pa tudi te obravnave niso pretirano globoke. Filmu se pa še najbolj zatakne, ko se odvija kot detektivka; četudi zgodba premore zadovoljivo mero suspenza in enigmatičnosti, je njen problem ravno v tem, da smo pred najnovejšo adaptacijo imeli priložnosti videti že dve bistveno boljši iste zgodbe, Branaghova različica pa se dokaj formulaično oklepa žanrskih klišejev in ne postreže z nobenim vidnejšim presenečenjem. Death on the Nile vsebuje dovolj prednosti, da je daleč od slabega filma, še posebej po zaslugi všečne obravnave glavnega junaka, a kot detektivka žal deluje rahlo neizstopajoče in predvidljivo.