A Few Good Men (1992)

Rating: 8 out of 10.

Filmi, postavljeni v notranjost sodnih dvoran, že od nekdaj predstavljajo močan izziv tako za filmarje kot tudi gledalce; kako na dramatičen in zanimiv način prikazati dinamiko sodnih procesov, ki v realnosti niso ravno razburljivi in pogosto temeljijo na sledenju dolgočasnim proceduram, branju dolgih obtožnic in monotonim zasliševanjem prič? Hollywood je v 90. letih uspel iznajti formulo, ki je poskrbela za – sicer kratkotrajno – renesanso sodnih trilerjev, med katere spada tudi A Few Good Men v režiji Roba Reinerja in posnetega po istoimenski gledališki igri legendarnega Aarona Sorkina. Posebnost pričujoče igre in filma je ta, da se njena zgodba odvija ne na civilnem, temveč na vojaškem sodišču, kar dogajanju nemudoma doda še nekaj več suspenza kot sicer; ko v ameriški vojaški bazi Guantanamo Bay na Kubi dva marinca obtožijo umora svojega tovariša, se proti njima začne odvija težave sodni proces, katerega vse bolj umazano ozadje začenjo razgaljati trije idealistični odvetniki, pri tem pa trčijo ob neizprosnega polkovnika Jessupa, ki naj bi odredil napad na pokojnega marinca. A Few Good Men je brez kančka dvoma eden od najbolj napetih sodnih trilerjev 90. let, ki skoraj vedno zadane v polno; izbrušeni in pogosto cinično strupeni dialogi in presenetljivo živahen tempo (glede na to, da večina filma ne sloni na akciji, temveč na dialogih in razvoju likov) poskrbita, da gledalec brez težav spremlja dogajanje vse do ikoničnega preobrata. Še bolj pohvalno pa je to, da film seže onkraj klasične sodne drame in prikaže surovost in neizprosnost vojaškega režima, kjer so “majhne” žrtve potrebne za dosego “višjih” ciljev z vsemi možnimi – in še tako moralno spornimi – sredstvi. Seveda pa tako dober rezultat ne bi bi možen brez odlične igralske zasedbe, kjer še posebej močan vtis pusti diabolični Jack Nicholson v vlogi polkovnika Jessupa, nič slabša pa nista Kevin Bacon in Demi Moore, edino Tom Cruise v glavni vlogi znova boleha za pretiranim dokazovanjem, da zna igrati, namesto da bi se sprostil in se zlil v likom, ki ga igra. A Few Good Men je nostalgični spomin na obdobje v zgodovini Hollywooda, ko je ta še uspel razvajati gledalca z enako dozo zabave kot tudi inteligence.

Uncharted (2022)

Rating: 3 out of 10.

Sicer drži, da je Tom Holland trenutno eno od najbolj prepoznavnih igralskih imen, ki s svojo prezenco očara gledalce po vsem svetu, vendar pa čezlužnikom ne bi škodilo, če bi pri rekrutiranju igralcev uporabili vsaj malce domišljije in – če si lahko privoščimo nekaj cinizma – v primeru filmske adaptacije serije popularnih računalniških iger Uncharted tudi očala. Serija omenjenih iger temelji na avanturah drznega lovca na zaklade Nathana Draka, ki je tekom let postal nekakšna akcijska ikona znotraj sveta računalniških iger, s tem pa trčimo tudi ob prvi večji problem pričujočega filma; Holland žal ni igralec iz testa za akcijskega heroja. Njegov deški obraz, suhljata postava, zbegan pogled ter visok nevrotični glas ga pri prizadevanjih, da bi se gledalcem prodal za neustrašnega akcijskega heroja, delajo patetičnega in Uncharted mu s tega vidika ne dela nobene usluge. Film se sicer močno trudi zakriti igralčevo štorasto prezenco z vratolomnimi akcijskimi prizori, (pre)hitrim tempom ter videospotovsko montažo, toda ta prizadevanja niso dovolj, da se gledalec ne bi ob pogledu na Hollanda bruhnil v smeh. Pa vendar je zgrešen casting zgolj vrh ledene gore problemov, ki pestijo to neambiciozno, lenobno in generično zmešnjavo slabih idej; lenobna igra preostalega ansambla (Mark Wahlberg kot Drakov partner Sully večino časa deluje, kot da se je po naključju znašel na snemanju filma), prazni liki, predvidljiva in luknjasta zgodba, ki se zanaša na to, da je vsak drug lik v filmu totalen idiot, šibak scenarij, ki je povečini sestavljen iz monotonega razlaganja vsebine ter nespretno kopiranje idej iz bistveno boljših filmov kot sta Indiana Jones in Pirates of the Carribean in še bi lahko naštevali. Uncharted tako ne bi mogel biti bolj tipičen predstavnik vsega, kar je narobe s čezlužniško filmsko industrijo; novačenje igralcev v filme zgolj zato, ker so znani, odsotnost vsaj minimalnega truda za dostavo všečnega materiala in lenobna kopiranja filmov, katerim bi lahko namenili več pozornost kot pa gledanju teh pozabljivih smeti.