Road to Perth (2021)

Rating: 7 out of 10.

Kaj bi storili, če se vam skrbno pripravljeni načrt ne izide tako, kot ste pričakovali? Alex, eden od glavnih junakov filma Road to Perth, se pripravlja, da bo zaprosil svoje dekle za roko in z njo odpotoval na počitnice v Avstralijo. Toda ko dekle njegovo snubitev zavrne, se razočarani Alex vseeno odpravi v deželo “tam spodaj” na brezciljno potovanje in po naključju naleti na mlado dekle Ronnie, ki s seboj nosi žaro svojega pokojnega očeta, katerega bi rada raztresila na poti do mesta Perth. Dvojica po spletu okoliščin obtiči skupaj na nepredvidljivem potovanju skozi avstralsko divjino med Melbournom in Perthom, pri tem pa se med njima sprva rodi tiho prijateljstvo in hkrati tudi ljubezen. Okvirni zaplet filma se zdi kot podlaga za predvidljivo romantično dramo o dveh osamljenih dušah, ki ju naključje in čudovita narava Avstralije poveže ne zgolj v ljubezenski odnos, ampak jima hkrati ponudita tudi refleksijo lastnih življenj in možnosti iskanja novih začetkov. In ne bomo lagali, če rečemo, da je Road to Perth film, ki smo ga videli že večkrat; kombinacija romantične drame in melanholičnega filma ceste, ki se zanaša na všečnost osrednjih likov in njuno medsebojno kemijo, hkrati pa želi gledalcu spočiti oči na prelepih podobah avstralske divjine. Je s tem že znanim pristopom kaj narobe? Ne nujno, še posebej, če filmu uspe predstaviti glavna junaka, s katerim se gledalec lahko poistoveti in med njima vzpostavi pristen odnos, hkrati pa izdelek prepriča z minimalistično, vendar privlačno fotografijo ter prizemljenim pristopom do tematik izgubljene ljubezni, razočaranja in prebolevanja izgube bližnjega. Te naloge film Road to Perth opravi z odliko, zato sta njegova predvidljivost ter nepretresljivost del šarma, ki ga zgodba nosi s seboj. Nenazadnje pa; v današnjem času, ko se zdi, da naš vsakdanjik krojijo hitrost, površinskost in plehkost, se zdi, da je mentalni počitek ob takšnih filmih, kot je Road to Perth, pravi balzam.

Deep Water (2022)

Rating: 5 out of 10.

Erotični psihološki triler Deep Water, ki bi moral luč sveta ugledati že ped dobrim letom in pol, vendar je zaradi pandemije COVID-19 z mnogimi zamudami dosedaj obtičal v bunkerju, naznanja veliko vrnitev mojstra provokacije in žgečkljivosti Adriana Lyna po skoraj 20. letih (njegov zadnji celovečerec je bila erotična drama Unfaithful iz leta 2002). To pa še ni vse; eden od scenaristov filma je Sam Levinson, ki je med drugim ustvaril nadaljevanko Euphoria in mu provokacija prav tako ni tuja, zato se zdi, da njuno sodelovanje prinaša formulo za uspeh. Žal pa Deep Water ni tisti film, ki bo obudil obravnavni žanr, saj gre za dokaj mlačen, nedodelan, hitro pozabljiv in za režiserja, ki je med drugim zaplodil ubijalsko klasiko Fatal Attraction, presenetljivo mehkužen šund triler. Zgodba je sicer obetavna; spremljamo naveličan zakonski para Vica in Melindo, ki si skušata začiniti spolno življenje z odločitvijo, da se lahko Melinda spušča v afere z mlajšimi moškimi, kar pa posledično pripelje do izbruhov ljubosumja in celo umora enega od njenih ljubimcev. Da ne bomo kriviči, ima film nekaj svetlih trenutkov; ima zadovoljiv tempo in ni (preveč) dolgočasen, Ben Affleck in Ana de Armas sta v glavnih vlogah všečna, Lyne pa na več mestih prepričljivo ujame bizarno dinamiko njunega toksičnega odnosa. Žal pa filmu spodrsne pri že omenjeni nedodelanosti ter splošnem pomanjkanju suspenza in žgečkljivosti, ki sta ključni sestavini vsakega dobrega erotičnega trilerja. Prizorov spolnosti je zgolj za vzorec (in še tedaj so nevznemirljivi), stranska štorija o umorjenih Melindinih ljubimcih je obupno predvidljiva in brez kančka napetosti, zaradi napol spečene zgodbe in slabo razvitih likov pa gledalec dobi le malo razlogov, da bi mu moralo biti za dogajanje mar. Kot rečeno; Deep Water je z vidika hitropotrošnega šunda neškodljivo razvedrilo, toda za režiserja, kot je Lyne, pa predstavlja močno razočaranje.