Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Do preloma stoletja je David Lynch že dodobra utrdil svoj status mojstra filmskega surrealizma, ki ga je perfekcioniral v klasikah kot so Eraserhead, Blue Velvet in Twin Peaks: Fire Walk With Me. Njegovi filmi so vedno nonšalantno korakali na meji med sanjami in resničnostjo, med zavestjo in podzavestjo, med stvarnim in imaginarnim, hkrati pa pogosto ponujali subtilne satirične podtone na račun površinskosti in zatohlosti ameriških predmestij in dvoreznega meča prazne slave v tovarni sanj (bolje rečeno; nočnih mor), Hollywoodu. In slednje predstavlja tudi osrednji motiv njegove magnum opusa, nadrealistične epopeje Mulholland Drive, ki si jo je Lynch sprva zamislil kot serijo, kasneje pa predelal v celovečerni film. Zgodba je vsaj na prvi pogled preprosta; na hollywoodskih gričih se zgodi avtomobilska nesreča, katero preživi skrivnostna ženska brez spomina. Ta poišče zatočišče v stanovanju vzpenjajoče se mlade igralke Betty, ki se ji pridruži na potovanju iskanja identitete, kar pa dvojico kmalu privede v številne slepe ulice in grozljiva razodetja. Takšne filme, kot je Mulholland Drive, je težko opisati, saj jih je potrebno izkusiti, pa četudi gledalcu verjetno ne bo docela jasno, kaj sploh spremlja; pričujoči film postreže z vsem, kar Lyncha uvršča med genije sedme umetnosti in je v bistvu film, po katerem bi Lynch lahko mirne volje šel v pokoj. Briljantna mešanica staromodnega filma noir in fantazijske parabole ponuja mnogo interpretacij, ki še danes burijo duhove. Je film mračna oda praznini ameriških sanj? Ironična antihollywoodska satira? Iskreno razgaljanje shizofrene narave vsakogar izmed nas? Mogoče nekaj čisto tretjega? Je to sploh pomembno? Mulholland Drive je film, v katerem je vsak element zadetek v polno; do zadnje malenkosti izpiljena vizualna podoba, izvirni simbolizem, moreče in misteriozno vzdušje, prefinjeno rušenje tradicionalne pripovedne niti, čudovito srhljiva in ganljiva glasba ter kakopak igralski presežki Laure Harring in Naomi Watts, ki še nikoli prej / potem nista bili v tako odlični formi. Lynch je s pričujočim epom ustvaril brezčasno mojstrovino, ki je tako kot Kubrickova 2001: A Space Odyssey zamišljena kot večna enigma.

Old Henry' Review: Tim Blake Nelson's Ultimate Noble-Hick Performance - Variety

Pogosto žal podcenjeni igralec Tim Blake Nelson je najbolj poznan po svojih komičnih vlogah v filmih kot so O Brother, Where Art Thou in The Ballad of Buster Scruggs, zato ga je toliko bolj osvežujoče v bolj resnih vlogah. Med slednje spada tudi njegov nastop v najnovejšem elegičnem westernu Old Henry, kjer predstavi svojo različico morilca Williama Munnyja iz Eastwoodove klasike Unforgiven; naslovni junak je namreč vdovec, katerega utrujen obraz razkriva, da ima za seboj burno (in predvsem nasilno) preteklost, na stara leta pa živi z najstniškim sinom na kmetiji, kamor se nekega dne zateče ranjen moški z vrečo, polno denarja in na begu pred skupino bančnih roparjev. Zgodba se zdi preprosta, saj v resnici tudi je; Old Henry je staromodna kavbojka, ki se oklepa mnogih žanrskih arhetipov, zaznamovana pa je tudi z nepretenciozno oz. konvencionalno pripovedno nitjo in izrazito elegičnim tonom, kar film uvršča poleg omenjenega Eastwoodovega “zadnjega velikega westerna”; zgodba filma namreč na več mestih postreže z melanholičnim vpogledom v simbolično umiranje tradicije ameriškega zahoda in njegovih stereotipov, kjer kavboje zdeluje slabo fizično zdravje in travme iz nasilne preteklosti, kjer junake namesto ježe proti sončnemu zahodu čaka sprehod skozi blato in umazanijo in kjer so revolveraške ikone (ena od njih se namreč pojavi v končnem preobratu) razgaljene v vsej svoji eksistencialni bedi ter metaforični krvi, ki jo ne uspejo sprati s svojih rok. Film režiserja in scenarista Potsyja Poncirolija hkrati odlikujejo čudovita, na trenutke že kar poetična fotografija, umirjena glasba ter že omenjene igralske predstave, kjer poleg Nelsonovega fenomenalnega “oskarjevskega” nastopa prepriča tudi neprepoznavni Stephen Dorff kot osrednji zlikovec. Zgodba filma Old Henry resda ni povsem izvirna in težko bi rekli, da znotraj žanra westerna odkriva toplo vodo, še posebej, če jo primerjamo s klasiko Unforgiven, vendar pa ima vseeno dovolj adutov v rokavu, da bo film kot celota navdušil ljubitelje otožno razpoloženih kavbojk.