Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Najuspešnejši slovenski filmski režiser Mitja Okorn je v zadnjih mesecih znova močno dejaven na domačih tleh, še posebej v sodelovanju z vlado RS, ki mu je med drugim zaupala nastanek kratkega filma o 30 – letni zgodovini samostojne Slovenije in pred kratkim še mini dokumentarca na temo virusa covid-19 in pereče problematike cepljenja, ki je močno razdelila slovensko javnost. Covid-19 – Zgodbe prebolevnikov je slabih 20 minut dolg film, ki se sicer označuje dokumentarec, vendar pa deluje bolj kot krajši pogovorni video, saj je vsebina povečini sestavljena iz kratkih pogovorov z ljudmi, ki so preboleli težjo obliko bolezni, zadnjih nekaj minut pa je namenjenih promociji cepljenja oz. podajanju argumentov, zakaj bi se ljudje morali cepiti. Glede na to, da se je Okorna ob prvem sodelovanju s slovensko vlado oprijel vzdevek “režiserja skrajne desnice” in da je tudi ta film financirala vlada RS (po nekaterih govoricah naj bi bil proračun okoli pol milijona evrov, kar je glede na končni minimalistični produkt precej visoka številka), so se pred ogledom znova pojavili dvomi, da bo Okorn po navodilih vlade ustvaril nekakšno propagadno agitko, ki bo poveličevala dosežke oblasti in demonizirala tiste, ki ji nasprotujejo. In četudi lahko filmu očitamo marsikaj, mu nikakor ne moremo tega, da je propaganda; Okorn brez vsiljevanja in nepotrebnih monologov prepusti gostom, da povejo svoje izkušnje ob soočanju z boleznijo, zgodbe so povedane brez politiziranja, podpihovanja nestrpnosti in vsiljene sentimentalnosti. Se pa pomanjkljivosti filma pokažejo, ko ta preide na področje debat o argumentih za in proti cepljenju; vsi sodelujoči pred kamero namreč povejo zgolj to, da so se cepili, ker zaupajo znanosti in ker je tako prav… in to je vse. Glede na to, da je cepljenje izredno vroča polemika v slovenski družbi in se okoli nje širi cela gora dezinformacij, bi od filma pričakovali, da bo pri podajanju argumentov za cepljenje nekoliko bolj poglobljen in trdno argumentiran. Žal do tega nikoli ne pride in film ob koncu zastavi precej površinsko stališče, da je cepljenje kot neke vrste državljanska dolžnost, kar je izredno šibak argument za tiste, ki dvomijo v uspešnost cepiv in bi se o tej problematiki radi podrobneje informirali. Ravno zato je pričujoči film težko označiti za dokumentarec, saj z vidika informiranosti ne pove ničesar novega in zavzema dokaj površinska stališča, pa tudi s tehnične plati je precej bled in neizstopajoč.

Wallflower' Review: The Scene Before a Crime - The New York Times

Filmi, ki se dotikajo ozadja (pogostih) strelskih pokolov, znajo biti vedno nekoliko problematični, še posebej, če namenjajo veliko pozornosti tistim, ki si je ne zaslužijo; morilcem, namreč. Četudi vsakogar izmed nas zanimajo motivi za njihova dejanja, je tudi dejstvo, da jih je večina močno hrepenela po pozornosti in izvedla pokol iz identičnih razlogov, zatorej je snamenje filmov o njihovem življenju moralni dvorezen meč. Dramski triler Wallflower se tej pasti delno izogne, saj ponudi nekoliko bolj naturalističen, zadržan in širšega družbenega komentarja oropan portret izobčenca; film delno temelji na resničnem strelskem pokolu v Seattlu iz leta 2006, ko je 28 – letni Kyle Aaron Huff v zgodnjih jutranjih urah vdrl v hišo, kjer se je odvijala rave zabava in ustrelil osem njenih udeležencem, od katerih jih je šest podleglo poškodbam. Četudi se film začne s pokolom, se glavnina zgodbe odvija nekaj ur pred tem, ko Kyle po naključju trči ob skupino raverjev, ki ga povabijo na zabavo v njihovo skupno hišo, tekom večera in noči pa Kyle preko avtorefleksije, spominov in čustvenih monologov z naključnimi obiskovalci začne dvomiti v upravičenost svojih dejanj. Motivi za resnični pokol niso bili nikoli docela pojasnjeni, zato tudi film ne želi potegniti nekih prenaglih ali naivnih zaključkov, namesto tega pa postreže s presenetljivo intimnim in melanholičnim portretom problematik sodobne družbe, ki se odraža s kontrastom med introvertiranim (bodočim) morilcem ter zabave željnimi raverji; film na subtilen način lovi navidez nepomembne trenutke (npr. ko Kyle želi navezati stik z nekim dekletom, a ga ta nonšalantno zavrne, v drugem primeru pa ga ena od udeleženk zabave celo provocira z vprašanji, če bi se raje rodil kot ženska) in skuša preko njih izluščiti motive za grozljivo dejanje, ki je sledilo usodnemu večeru. S tem se film ne pretvarja, da pozna odgovore, le da skuša vzpodbuditi gledalca, da jih začne iskati. Mnogi bodo sicer trdili, da so takšni filmi sami po sebi nepotrebni in težko je reči, da jim bo Wallflower spremenil mišljenje, pa vendar bi bilo krivično trditi, da imamo pred seboj slab film. Je dobro odigran, umirjeno sofistirican, psihološko kompleksen in realističen, ne da bi ob tem deloval eksplotacijsko in žaljivo. Če pa takšne filme res potrebujemo, je pa seveda vprašanje, na katerega odgovora pozna vsak gledalec sam.