Aretha Franklin, nepresežena kraljica soula, ki je mainstreamu predstavila dotedaj komercialno nevšečne zvrsti kot sta blues in gospel ter s svojo glasbo združevala ljudi vseh ras, je glasbena ikona, katere bogato in razburkano kariera je težko zajeti v enem samem celovečernem filmu. Toda Respect, glasbena biografija, ki pokriva dobrih 20 let pevkine kariere in še posebej njen vzpon med glasnice t.i. “črnske” glasbe, si zastavi ravno to; na kratek in informativen način predstaviti tako poklicno kot zasebno življenje pevke, njene vzpone in padce ter se osredotočiti predvsem na njena prizadevanja, da bi – v skladu z naslovom filma – pridobila spoštovanje moških, ki so jo najbolj zaznamovali, še posebej njenega očeta, priznanega baptističnega duhovnia ter glasbenega producenta in moža Ted White, znanega po svojem impulzivnem in nasilnem obnašanju. Glavnina filma se osredotoče na Arethino iskanje lastnega prostora v svetu glasbe, hkrati pa njeno željo, da bi imela popolno kontrolo nad svojim življenjem, pa četudi jo venomer spremljajo zasebni demoni v obliki nasilja, zlorab in kasneje tudi alkoholizma. Kot že rečeno; Respect je film z velikanskimi ambicijami, saj skuša pokriti obdobje dveh desetletij Arethine kariere, a mu po pričakovanjih uspe to zgolj napol. Film, sicer režijski prvenec Liesla Tommyja, gledalca na kratkočasen način sprehodi skozi nekatere najpomembnejše trenutke v pevkini karieri, ki so prepleteni s spektakularnimi odrskimi scenami ter vrhunskimi interpretacijami ikoničnih pesmi, hkrati pa ponudi sicer bežen, toda emocionalno dovolj močan vpogled v Arethino težavno zasebnost, še posebej močan poudarek je na pevkinem kompleksnem odnosu z ukazovalnim očetom in vero, od katere je pogosto bežala, pa četudi jo je skoraj vedno rešila brez breznom notranjih demonov. Film tudi v najšibkejših trenutkih poganja čudovita igra Jennifer Hudson, ki se perfektno zlije z Arethino persono ter dostavi enako ganljiv kot tudi veličasten potret močne ženske, ki je živela za glasbo in oder. In četudi je Respect povsem všečna, gledljiva in dinamična glasbena biografija, je hkrati tudi dokaj standardna, površna in le redkokdaj preseže žanrske okvirje; mnogo pomembnih dogodkov iz Arethinega življenja je zgolj bežno omenjenih ali pa kar spregledanih (Franklinova se npr. iz pobožne in ubogljive ženske spremeni v zadrogirano alkoholičarko v roku nekaj minut) in ravno zato, ker se film trudi prikazati preveč v premalo časa, gledalec dobi občutek, da bi film bolje funkcioniral kot miniserija, saj ima na voljo dovolj hvaležnega materiala, ki pa ostane neizkoriščen. Napakam navkljub pa Respect uspe prepričati z vrhunskimi igralskimi predstavami, barvitim soundtrackom in kar je še najbolj pomembno; gledalcu predstavi Arethino življenje v tolikšni meri, da bo ta zagotovo začel brskati po njeni glasbeni zapuščini. Slednje pa je tisto, kar mora izpolniti vsaka glasbena biografija.