The Big Lebowski (1999)

the-big-lebowski - Vague Visages

Rating: 9 out of 10.

Kaj bi storili, če vas nekega večera obiščeta dva plačana huligana, razdejata vaše stanovanje in v “zahvalo” urinirata na vašo preprogo? Točno to se zgodi glavnemu junaku kriminalne komedije The Big Lebowski; The Dude je ostareli hipi in brezposelni postopač, ki večino dneva preživi doma ali pa na kegljišču s svojima dobrima prijateljema, impulzivnim in neuravnovešenim Walterjem ter hipohonderskim Donniejem. Ker si deli priimek z vplivnim bogatašem Lebowski, zaradi katerega je tudi deležen neprijetnega obiska huliganov, zahteva povračilo stroškov za z urinom umazano preprogo, pri tem pa se zaplete v navidez preprosto predajo odkupnine za bogataševo ugrabljeno mlado ženo. Film, ki sta ga spisala in režirala brata Joel in Ethan Coen je predstavljal že njun drugi zaporedni zadetek v polno; po uspehu groteskne klasike Fargo sta se brata Coen s svojim naslednjim projektom lotila eksperimentiranja z žanrom noir kriminalk v stilu pulp romanov Raymonda Chandlerja in Jamesa M. Caina, temu pa sta dodala še zanju značilno dozo črnega humorja, ekscentričnih likov in pogosto absurdnih zapletov. The Big Lebowski za razliko od mojstrovine Fargo ne črpa humorja iz tega, da pogosto teatralne zaplete prikaže na smrtno resen način, ampak se film preprosto nikoli ne jemlje preveč resno, kar s seboj prinaša bolj lahkoten ton. To pa ne pomeni, da sta se brata Coen pomehkužila, saj so glavna odlika filma predvsem fenomenalne igralske predstave (velja izpostaviti nepozabna Jeffa Bridgesa in Johna Goodmana ki sta kot The Dude in Walter eden najbolj posrečenih tragikomičnih duetov), močan scenarij in predvsem za počit smešni dialogi, ki gledalca spravijo v huronski smeh brez zatekanja k straniščnim šalam, vulgarnostim ali pa nizanjem nadležnih popkulturnih referenc. The Big Lebowski je čudovita zmešnjava, napolnjena z ikoničnimi prizori (metanje svizca v kad, Walterjevo fantaziranje o svetu bolečine in spominih na vietnamsko vojno), široko galerijo odštekanih likov in nasploh pristnim surrealnim vzdušjem, ki nam ponuja vpogled v svet, kjer je prav vse mogoče. Klasika brez primere.

Cruella (2021)

2 New TV Spots For Disney's CRUELLA and a "Becoming Cruella" Featurette —  GeekTyrant - Geeky Craze

Rating: 6 out of 10.

Verjetno smo prišli do te točke, ko se moramo sprijazniti z dejstvom, da je Disney kreativno bankrotiran in kot tak želi poseči v denarnice gledalce s projekti, ki se naslanjajo na že obstoječe filmske uspešnice, pa četudi je njihov obstoj bolj ali manj neupravičen. Dober primer takšnega projekta je tudi Cruella, igrana predzgodba animirane klasike 101 Dalmatians, ki predstavi življenjsko zgodbo naslovne (anti)junakinje; Cruella je bila občinstvu dosedaj znana kot psihotična modna navdušenka, ki želi iz kože malih dalmatincev izdelati prestižni plašč, v filmu režiserja Craiga Gillespija pa je prikazana v nekoliko bolj sočutni luči in sicer kot sprva izgubljena tatica, ki po spletu okoliščin dobi službo v prestižni londovski modni agenciji, katero vodi vplivna baronesa, s katero pa ima Crulla nerazčiščene račune iz svoje težavne preteklostjo. Cruella tako spada v kategorijo filmov tipa Joker in Maleficient, ki pod drobnogledom vzamejo ikoničnega zlikovca in skuša s prikazom njegove / njene življenjske zgodbe pojasniti t.i. “vir zla” oz. razloge, da je obravnava oseba stopila na kriva pota. V navalu brezčutnih Disneyjevih predelav in predzgodb je Cruella film, ki ima nekoliko več duše, še posebej po zaslugi očarljivo zlobne Emme Stone, ki odlično upodobi tako diaboličnost kot tudi ranljivost Cruelle, presenetljivo všečna sta tudi Joel Fry in Paul Walter Hauser kot njega zločinska pomočnika, zoprno karizmatična pa je tudi Emma Thompson kot baronesa, med presežke pa lahko uvrstimo privlačno kostumografijo z izpostavljeno punk estetiko anarhističnih 70. let, barvit soundtrack ter prefinjeno zloben smisel za humor, ki takšnemu liku, kot je Cruella, več kot pristaja. Navkljub temu, da je film povsem neškodljiva zabava z nekaterimi vznemerljivimi momenti, pa hkrati nikoli ne uspe upravičiti svojega obstoja in je celo kontradiktoren v primerjavi z duhom animirane klasike. Cruella je zastavljen kot sočuten in celo tragičen potret nerazumljene antijunakinje, ki je žrtev težkih travm iz mladosti, medtem ko je njena persona ekscentrične psihopatke potisnjena v ozadje. In ravno tu tiči glavna težava filma; Cruella je bila gledalcem vedno privlačna ravno zaradi njenega teatralnega obnašanja in psihotične obsedenosti z modo, tega pa film (razumljivo) noče izpostavljati. Posledica tega je sklep, da bolj kot spoznavamo “novo” Cruello, vse manj zanimiva postaja, ne pomaga pa niti to, da je njena življenjska zgodba polna klišejev in predvidljivih zapletov. Glede na precej ubožno kvaliteto Disneyjevih filmov v zadnjih letih je Cruella presenetljivo gledljiv izdelek, vendar pa vseeno ne uspe odgovoriti na vprašanje, zakaj bi takšen film sploh potrebovali.