Verjetno smo prišli do te točke, ko se moramo sprijazniti z dejstvom, da je Disney kreativno bankrotiran in kot tak želi poseči v denarnice gledalce s projekti, ki se naslanjajo na že obstoječe filmske uspešnice, pa četudi je njihov obstoj bolj ali manj neupravičen. Dober primer takšnega projekta je tudi Cruella, igrana predzgodba animirane klasike 101 Dalmatians, ki predstavi življenjsko zgodbo naslovne (anti)junakinje; Cruella je bila občinstvu dosedaj znana kot psihotična modna navdušenka, ki želi iz kože malih dalmatincev izdelati prestižni plašč, v filmu režiserja Craiga Gillespija pa je prikazana v nekoliko bolj sočutni luči in sicer kot sprva izgubljena tatica, ki po spletu okoliščin dobi službo v prestižni londovski modni agenciji, katero vodi vplivna baronesa, s katero pa ima Crulla nerazčiščene račune iz svoje težavne preteklostjo. Cruella tako spada v kategorijo filmov tipa Joker in Maleficient, ki pod drobnogledom vzamejo ikoničnega zlikovca in skuša s prikazom njegove / njene življenjske zgodbe pojasniti t.i. “vir zla” oz. razloge, da je obravnava oseba stopila na kriva pota. V navalu brezčutnih Disneyjevih predelav in predzgodb je Cruella film, ki ima nekoliko več duše, še posebej po zaslugi očarljivo zlobne Emme Stone, ki odlično upodobi tako diaboličnost kot tudi ranljivost Cruelle, presenetljivo všečna sta tudi Joel Fry in Paul Walter Hauser kot njega zločinska pomočnika, zoprno karizmatična pa je tudi Emma Thompson kot baronesa, med presežke pa lahko uvrstimo privlačno kostumografijo z izpostavljeno punk estetiko anarhističnih 70. let, barvit soundtrack ter prefinjeno zloben smisel za humor, ki takšnemu liku, kot je Cruella, več kot pristaja. Navkljub temu, da je film povsem neškodljiva zabava z nekaterimi vznemerljivimi momenti, pa hkrati nikoli ne uspe upravičiti svojega obstoja in je celo kontradiktoren v primerjavi z duhom animirane klasike. Cruella je zastavljen kot sočuten in celo tragičen potret nerazumljene antijunakinje, ki je žrtev težkih travm iz mladosti, medtem ko je njena persona ekscentrične psihopatke potisnjena v ozadje. In ravno tu tiči glavna težava filma; Cruella je bila gledalcem vedno privlačna ravno zaradi njenega teatralnega obnašanja in psihotične obsedenosti z modo, tega pa film (razumljivo) noče izpostavljati. Posledica tega je sklep, da bolj kot spoznavamo “novo” Cruello, vse manj zanimiva postaja, ne pomaga pa niti to, da je njena življenjska zgodba polna klišejev in predvidljivih zapletov. Glede na precej ubožno kvaliteto Disneyjevih filmov v zadnjih letih je Cruella presenetljivo gledljiv izdelek, vendar pa vseeno ne uspe odgovoriti na vprašanje, zakaj bi takšen film sploh potrebovali.