The Killers (1946)

Seminar: The Killers (1946) | Coolidge Corner Theater

Rating: 9 out of 10.

V mestece Brentwood nekega večera prispeta dva sumljiva možakarja, katerima je bilo naročeno, da izsledita in umorita moškega po imenu Šved. Ko svojo nalogo tudi opravita, se film The Killers šele dobro začne; Šved, ki ga v svojem debitantskem nastopu odigra Burt Lancaster) se v zgodbi pojavlja zgolj kot spomin, kot skupek flashbackov, ki razgaljajo njegovo težavno preteklost in razloge, ki so privedli do njegovega umora. Tega pa ne preiskuje policija ali zasebni detektiv, temveč sumničavi zavarovalniški agent Jim Reardon (Edmond O’Brien), ki skuša preko pogovorov z ljudmi, ki so bili na tak ali drugačen način v stiku s Švedom, njegovi smrti dati nek smisel; izkaže se, da je bil Šved (oz. s pravim imenom Ole Anderson) nekdanji boksar, ki je bil zaradi poškodb prisiljen končati svojo kariero, a se je tekom let zaradi nespametnih odločitev in druženja s sumljivimi osebami iz kriminalnega podzemlja znašel na napačni strani zakona. The Killers, posnet po kratki zgodbi slovitega Ernesta Hemingwayja, ne bi mogel biti bolj tipičen primer klasičnega filma noir, saj vsebuje vse za ta žanr potrebne elemente; temačno ozračje, neskončno število morečih in nasilnih flashbackov, trpki realizem, glavni junaki, zastrupljeni bodisi s pohlepom, naivnostjo, cinizmom ali kombinacijo vsega trojega, usodna ženska (prelepa Ava Gardner), ki vsem moškim zmeša glavo, za 40. leta presenetljivo visoka stopnja nasilja in kompleksna zgodba, polna preobratov, zvijač in fatalističnih pogledov na svet. In četudi bi ob vseh prisotnih elementih gledalec pomislil, da je The Killers klišejski film, temu niti približno ni tako; zgodba v kombinaciji z odličnimi igralskimi predstavami ter pričakovano temačno scenografijo spretno prepleta vse pomembnejše točke žanra filma noir in jim zavoljo preobratov doda nove dimenzije, tako da gledalec nikoli ne dobi občutka “deja-vuja”. Nenazadnje pa v prid filmu govori tudi dejstvo, da je The Killers edina filmska adaptacija Hemingwayjevega dela, ki jo pisec odkrito občudoval. To pa je že samo po sebi velik dosežek.

Minari (2020)

Minari 2020 - TOUTFILM

Rating: 9 out of 10.

Lee Isaac Chung je ameriški filmar korejskih korenin, ki ima za seboj že nekaj kratkih filmov in celovečercev, vendar pa lahko z gotovostjo rečemo, da je najnovejši, družinska drama Minari, njegov daleč najbolj oseben projekt. Delno avtobiografski film gledalca popelje v začetek 80. let prejšnjega stoletja, ko se štiričlanska korejska družina preseli v Arkansas z namenom, da bi se aktivno preživljala s kmetovanjem. Kar se sprva začne kot ambiciozen načrt, poln pozitivnih pričakovanj in uresničenih ameriški sanj, se kmalu spremeni v bridko lekcijo iz krute resničnosti; navkljub močnim prizadevanjem se družina začne soočati s finančnimi težavami, naraščujočo revščino ter skrhanimi medosebnimi odnosi, povrhu tega pa morata požrtvovalna starša skrbeti za svojega na srcu bolnega sina ter jezikavo babico, ki ima povsem samosvoje pogleda na vzgojo otrok in življenje na podeželju. Minari gledalca očara že v uvodnih kadrih, ki služijo kot poklon filmskemu impresionizmu Terrenca Mallicka, preproste in hkrati čudovite prizore narave ameriškega podeželja pa spremlja ganljiva melanholična glasba ter temu primerno počasen tempo, ki tako likom kot gledalcu pusti dihati. Chung uspe brez odvečne sentimentalnosti in melodramatičnosti predstaviti težak vsakdanjik družine, ki ima tako probleme s prilaganjem novemu okolju kot tudi z lastnimi (pre)visokimi življenjskimi ambicijami. A tisto, kar pri filmu najbolj navduši, je to, kako spretno in odgovorno nagovori z gledalca s problematiko, ki je dandanes še kako aktualna; težavna življenja priseljencev in njihove ovire pri integraciji v družbo. Minari se ne zateka k hollywoodskemu moraliziranju in pokroviteljskemu prikazovanju pripadnikov manjšin v karseda kičasto popolni luči; osrednji liki so predstavljeni z vsemi svojimi prednostmi in slabostmi (še posebej oče, ki večkrat postavi skrb za kmetijo nad družino), kar jih dela človeške, da se z njimi gledalec brez težav poistoveti, za kar se je potrebno zahvaliti tudi odličnim igralskim predstavam, še posebej Steven Yeuna in Yeri Han v vlogi očeta in matere. Minari je tako minimalistična filmska mojstrovina o večnih prizadevanjih človeka, da bi okusil vsaj delček famoznih ameriških sanj, hkrati pa film naredi za reprezentacijo manjšin v ameriških filmih bistveno več kot marsikateri za lase privlečen hollywoodski umotvor.