Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Breme, ki ga človek občuti ob izgubi ljubljene osebe, je neznosno. Še toliko bolj, če izgubi nekoga, ki sploh ni imel priložnost živeti, kar se zgodi glavnima junakoma pretresljive drame Pieces of a Woman;. Martha (Vanessa Kirby) in Chris (Shia LaBeouf) sta mlad par, ki nestrpno pričakuje svojega prvega otroka. Toda med porodom na domu pride do nepričakovanih zapletov, ki privedejo do dojenčkove smrti, babica Eve, ki pomaga pri porodu, pa je obtožena povzročitve smrti zaradi malomarnosti. Od te točke naprej nas film popelje skozi šest mučnih mesecev osrednjih junakov, ko skušata dostojno pokopati svojega otroka, uspešno voditi tožbo zoper Evo in hkrati kreniti naprej s svojim življenjem. Četudi okvirni zaplet sprva obljublja solzavo TV limonado z elementi sodne drame, je Pieces of a Woman vse prej kot to; gre za pretresljiv, intimen in po stopnji realizma za ogled izredno neprijeten film, ki se bolj kot z dramatičnim dogajanju v sodni dvorani posveča bridkemu prikazu procesa žalovanja, s katerim se tako on kot ona nista zmožna soočiti. Film madžarskega režiserja Kornela Mundrucza se ponaša z nenavadno strukturo in prav posebno pripovedno nitjo, ki ne bo pogodu vsakemu gledalcu; pogosta odsotnost dialogov, klavstrofobično vzdušje in prepletanje različnih časovnih obdobij je za gledalca vsekakor zahteven podvig, vendar pa ga tudi v najbolj “težavnih” trenutkih skozi film vleče magična igralska predstava čudovite Vanesse Kirby, ki uspe zajeti široko paleto čustev, ne da bi ob tem z gledalcem manipulirala. Pieces of a Woman je neprijeten film, ki ne obrača pogleda stran od krute realnosti in gledalca sooča s težkimi življenjskimi dilemami, vendar pa je hkrati tudi dobra doza pristnega realizma, ki ga v današnjih čezlužniških filmih vse bolj pogrešamo.

City That Never Sleeps je eden od manj znanih predstavnikov klasičnega obdobja filma noir, prav tako pa so bili mnogi kritiki neprizanesljivi do njegove bizarne strukture in vpletanja nadnaravnih elementov. Film sicer sledi zakonitostim žanra, vendar pa hkrati sklene nekaj precej neobičajnih odločitev; narator tokrat ni oseba, ampak kar samo mesto. Da, naslovno mesto, ki nikoli ne spi in bedi nad svojimi prebivalci, ujetimi v vrtinec razočaranj, neizpolnjenih sanj, lažnega upanja, korupcije, nasilja in oportunizma. In mesto, ki nikoli ne spi, nam predstavi glavnega junaka, vsega naveličanega in utrujenega policista Kellyja (Gig Young), ki je razklan med službo ženo in ljubico; prve se je naveličal, drugo bi rad zapustil in s tretjo želi pobegniti lepšemu življenju naproti. In ko sprejme mamljivo ponudbo premožnega odvetnika, da se znebi njegovega nekdanjega sodelavca, se zdi, da se mu je sreča naposled nasmehnila. A kot se v filmih noir rado zgodi, vsi popolni načrti splavajo po vodi in tekom ene podivjane noči nasilja, dvojnih iger, izsiljevanj ter strasti se je Kelly prisiljen soočiti ne zgolj z vse manj obvladljivimi situacijami okoli sebe, ampak tudi s tem, kakšna prihodnost ga čaka ob nastopu jutra. Glavna odlika filma City That Never Sleeps je ta, da ubere surov dokumentaristični slog in se s tem odpoveduje melodramatičnosti hollywoodskih noirov; s snemanjem na resničnih lokacijah, temačno panoramo mesta, ki se utaplja v megli in smeteh ter brezkompromisno obravnavo absurdnega nasilja potegne gledalca vase in v slabih 90. minutah dostavi ravno dovolj zabave in napetosti, da bo film navdušil oboževalce bolj dokumentarno naravnanih filmov noir. Seveda pa mora ob tem upoštevati, da ima zgodba veliko lukenj, da vsi liki niso dovolj razviti in da je vnašanje nadnaravnim elementov sicer drzna, vendar večinoma ne ravno premetena odločitev filmarjev. Navkljub nerodnostim pa je City That Never Sleeps čisto spodoben, majhen in prebrisan film noir, ki ima dovolj sape, da prispe do ciljne črte.