Awakenings (1990)

Oliver Sacks's strangest cases

Rating: 7.5 out of 10.

Biografska drama Awakenings je delno posneta po resničnih dogodkih iz leta 1969, ko se je v prostorih psihiatrične bolnišnice v Bronxu zgodil “čudež”; več popolnoma komatoznih in nepremičnih pacientov, ki so v takšnem stanju ostali več desetletij, se je s pomočjo eksperimentalnega zdravila nenadoma “vrnilo” v življenje. Film ki temelji na spominih nevrologa Oliverja Sacksa, sicer predstavi izmišljeno zgodbo strastnega zdravnika Malcoma Sayerja (pokojni Robin Williams), ki ugotovi, da imajo komatozni pacienti v sebi še vedno dušo življenja, katero je treba vnovič obuditi. Svojo pozornost tako nameni nesrečnemu Leonardu (Rober De Niro), ki je v stanju “žive kome” že od ranega otroštva, vendar pa sprva obetavni rezultati začnejo kazati neprijetne stranske učinke. Film, ki se večinoma odvija v notranjosti psihiatrične bolnišnice, je navkljub precej sterilnemu in hladnem okolju ter depresivni tematiki nepričakovano topel, duhovit in očarljiv prikaz medicinskega čudeža, ki s seboj prinaša tudi nove izzive, saj se režiserka Penny Marshall bolj kot pomilovanju pacientovih stanj posveča prikazu izzivov, s katerimi so se prisiljeni soočiti ob vstopu v “novo” življenje, hkrati pa tudi gledalca pouči o ceni posameznikove osebne svobode ter kako odkriti tiste drobne stvari, zaradi katerih je lahko naš vsakdan bolj bogat in pester. A srčika zgodbe je v nenavadnem prijateljstvu med zdravnikom in pacientom, kjer briljirata tako Williams kot De Niro v zanju neobičajnih vlogah; prvi je bistveno bolj zadržan, medtem ko je De Niro s svojimi nenadzoravanimi trzljaji in zmedenimi občutki nenavadno ranljiv in predstavljen v eni od svojih najbolj humanih vlog dotedaj. Resda si film privošči veliko umetniške svobode in se ne uspe docela izogniti sentimentalizmu, toda na srečo zgodba nikoli ne postane osladna in skuša ohraniti močan stik z realnostjo. Awakenings tako ni zgolj film o fizičnem prebujanju, ampak tudi o prebujanju zavesti celotne družbe, ki je zaspala.

On The Rocks (2020)

On the Rocks Review: Sofia Coppola and Bill Murray Reunite | IndieWire

Rating: 8 out of 10.

On The Rocks predstavlja drugo filmsko sodelovanje med režiserko Sofio Coppolo in igralcem Billom Murrayjem, s katerim sta pred več kot 17. let ustvarila melanholično dramo o osamljenosti Lost in Translation. Samota je sicer tudi v najnovejšem filmu ena od osrednjih tematik, vendar nikar ne pričakujte, da sta Coppola in Murray zgolj reciklirala zmagovalno formulo že omenjene moderne klasike. On The Rocks je duhovit, očarljiv in hkrati tudi otožen portret pisateljice Laure, ujete v zoprni krizi srednjih let in prepričane, da jo mož Dean, sicer uspešen poslovnež, vara s sodelavko. Njene sume še dodatno okrepi prihod očeta, plejbojevskega bogataša, ki hčerko prepriča, da začneta skupaj zasledovati Deana in preveriti njegovo zvestobo. Kot je moč razbrati iz vsebine, se Coppola tudi tokrat ukvarja z dvomi ženske, ki na pragu 40. let začne gledati na življenje bistveno bolj zapleteno kot v brezskrbni mladosti (nekaj podobnega doživljala tudi Scarlett Johansson v že omenjeni klasiki Lost in Translation), vendar pa je tokrat glavni poudarek na duhovitem prikazu medgeneracijskega razkola med očetom in hčerjo in predvsem njune poglede na odnose med moškimi in ženskami. Na eni strani imamo ostarelega plejboja, ki je prepričan, da so vsi moški rojeni lovci in ženske njihovi pleni, na drugi pa osamljeno in rahlo nesamozavestno dekle, ki skuša svoje dvome in strahove skriti pod masko navidez urejenega malomeščanskega udobja. On The Rocks tako pripoveduje večno aktualno zgodbo o nasprotjih med spoloma, začinjeno tako z duhovitimi dialogi, odličnimi igralskimi predstavami, umirjeno melanholičnim tempom ter sofisticiranim smislom za humor. Z drugimi besedami; On The Rocks je življenjski film. Film, s katerim se gledalec nemudoma poveže in mu ostane zvest vse do konca. Film, ki bo ostal imun na zobovje časa in tudi čez desetletja ostal enako zabaven, iskren in ganljiv kot sedaj. Film, ki ga ne smete zamuditi.