Prepletanje žanra mladinske drame o odraščanju s pripovednimi tehnikami Terrenca Mallicka se zdi neobičajna kombinacija, ki lahko rodi vse prej kot obetavne rezultate. Toda režiserju Martinu Turku, ki je pred leti postregel z nekoliko ponesrečeno eksperimentalno dramo Nahrani me z besedami, je z najnovejšim celovečercem uspelo ravno to; združiti dva neobičajna stila v iskren, intimen in čustveno intenziven film. Ne pozabi dihati je počasna mladinska drama o težavnem odraščanju najstnika Klemna, ki živi skupaj s svojo mamo in starejšim bratom Petrom v majhnem podeželskem mestu. Klemen in Peter sta močno navezana drug na drugega in preživita ogromno časa skupaj, vendar pa se njun odnos zaostri, ko spozna Petrovo punco Sonjo, ki v njegovih očeh postane “vsiljivka”, četudi Klemen do nje hkrati goji nenavadno naklonjena čustva. Osrednji konflikt Turkovega filma bi lahko bilo klasično ljubosumje, ki se prebudi v Klemnu, ko ga njegov brat zaradi punce postavi na stranski tir, toda za vsem skupaj se skriva mnogo več; Ne pozabi dihati je film o občutljivem in nemirnem duhu najstniškega odraščanja, ki vodi v kontradiktorna občutja, nepremišljena dejanja ter konflikte z vrstniki in predvsem s samim seboj. Turk z uporabo čudovite fotografije in naslanjanja na filmski ekspresionizem odlično zajame sicer večno težavna in težko obrazložljiva občutja, ki spremljajo odraščanje in grenko zavedanje, da ni nič večno. Ob tem pa ne smemo pozabiti na odlične predstave mladih igralcev, ki se v svojih vlogah dobro znajdejo in nikoli ne izpadejo narejeno ali pretirano teatralno. Ne pozabi dihati je preprost, neposreden in iskren kot tudi večplasten, kompleksen in “težak” film, ki uspe nagovoriti najstniško občinstvo, pa četudi s težkimi tematikami.
