Filmske recenzije | RAZGLEDANO

V času pandemije koronavirusa, ki je s seboj prinesla tudi naraščujoči strah, negotovost in posledično paniko med ljudi, se ogled animirane drame When the Wind Blows zdi skorajda nujen. Še posebej zaradi tega, ker nas bodo marsikatera občutja, zajeta v pričujoči animiranki, navkljub časovni distanci in drugačnim ozadjem (v primeru filma gre za jedrsko katastrofo) spomnila na situacijo, ki smo jo sami prestajali nekaj mesecev nazaj. Film, sicer posnet po istoimenskem stripu Raymonda Briggsa in obogaten z glasbo legendarnega Rogerja Watersa iz Pink Floyd, spremlja naiven in večno optimističen upokojen par, ki živi na idiličnem britanskem podeželju in se intenzivno pripravlja na izbruh nuklearne vojne s Sovjetsko zvezo. Ko Veliko Britanijo prizadanec padec atomske bombe, se začne par motivirano soočati z uničujočimi posledicami novega življenja, vendar ju kmalu dohiti kruta resničnost. When the Wind Blows je film, ki spretno lovi ravnotežje med komedijo in tragedijo; humor je večinoma prisoten v prvi polovici, še posebej zaradi izpostavljene naivnosti, ki spremlja glavna junaka in njune nenavadne poglede na načine preživetja v času vojne. Nekje na polovici pa humor nenadoma potihne in gledalec je priča naraščujoči tragediji, ki nikoli ne preseže mero zdravega okusa in navkljub prizorom z močno politično noto izpostavi protivojno sporočilo o tem, kako v vojnih konfliktih najkrajšo potegnejo ravno civilisti. Film glavna junaka dobesedno vrže v kotel kaosa, brezupa in uničenja, dvojica pa skuša ostati optimistična, četudi se njuna pogleda in sama realnost dogajanje neprestano krešejo. Nekaterim gledalcem se bo naivnost osrednjih likov na trenutke zdela že pretirana, toda ravno zaradi tega je sam epilog toliko bolj emocionalen in nabit s katarzo, ki ga bo spremljala še nekaj dni po ogledu. Odlična glasba, prefinjen humor, vrhunska kombinacija stop-motion in tradicionalne animacije ter trezno obravnavanje občutljivih problematik (nenazadnje film tematizira v 80. letih močno prisoten strah pred izbruhom vojne med zahodom in Sovjetsko zvezo) so glavni aduti pričujoče animirane klasike.

Oliver Stone je bil v 80. letih relativno uspešen scenarist in režiser, vendar je na svoj veliki met čakal do leta 1986, ko je zbudil pozornost javnosti z vojno dramo Platoon, sicer prvim delom njegove “vietnamske trilogije”. In tudi po skoraj 35. letih je Stonova vojna tragedija še vedno enako brutalna, pretresljiva in čustveno močna kot ob svojem izidu. Razlog za to, da se je film postaral kot dobro vino, najverjetneje tiči v tem, da Platoon postreže z najbolj boleče iskrenim in nepopustljivom ostrim portretom vojne, ki je bila v 80. letih med ameriško javnosti še vedno obravnava kot tabu tema; poraz ameriških vojaških sil v Vietnamu ter razkrita politična ozadja same vojne so ustvarili gnojno rano vzvišenega in kičastega zahodnega patriotizma. Da gre za iskren film, kakopak ni presenetljivo, saj ga je Stone spisal na podlagi lastnih izkušenj med služenjem vojske na vietnamskem bojišču, kamor ga je vodila predvsem naivna želja po služenju mačehovski domovini. Platoon tako spremlja morečo odisejado mladega vojaka Chrisa, ki se prostovoljno javi za služenje vojske v Vietnamu, vendar kmalu po svojem prihodu ugotovi, da za njegov idealizem in etična načela v džungli ni prostora, še posebej, ko se znajde razklan med ideologijama sadističnega narednika Barnesa in pacifističnega Eliasa, ki imata vsak svoj pogled na dogajanje na bojišču. Platoon je film, ki se premeteno odpove političnemu ozadju same vojne in gledalca nemudoma vrže na fronto, kjer mlade vojake čakajo blato, pijavke, komarji, kričanja nedolžnih civilistov, droge in vonj po ognju. In zaradi te objektivnosti, s katero Stone ne popušča niti za hip, uspe pri gledalcu zbuditi marsikatera čustva in ga hkrati opomniti, da vojne nikoli ne prinesejo odrešitve, ampak zgolj smrt in nesmiselno nasilje. Filmu to sporočilo uspe dostaviti z odličnimi igralskimi predstavami (še posebej se izkažejo Charlie Sheen, Willem Defoe in Tom Berenger), realističnim prikazom tako vojaških spopadov kot tudi psihičnih stisk vojakov ter vzdušno atmosfero, ki perfektno zajame brezizhodno situacijo ter iz Vietnama ustvari pravi človeški pekel. Brezčasna mojstrovina.