Palm Springs (2020)

What's Coming and Going From Hulu in July 2020 – TV Insider

Rating: 7.5 out of 10.

Časovna zanka (time loop) je v svetu filma sicer prisotna že od začetkov kultne serije The Twilight Zone, vendar pa je omenjeni koncept postal magnet za množice šele s komedijo Groundhog Day, v kateri se je Bill Murray vedno znova prebujal v isti dan, za prekinitev tega zakletega cikla pa se je moral naučiti marsikatere življenjske lekcije. Podobno pot ubere tudi romantična komedija Palm Springs, saj imamo opravka z identičnim zapletom; Nyles in Sarah (odlična Andy Samberg in Cristin Milioti) sta ujeta v ponavljajoči se dan poroke Sarahine mlajše sestre, med številnimi poskusi, da bi razrešila uganko, pa se med njima rodi ljubezen. Posebnost pričujočega filma je v tem, da se ne posveča toliko samemu zapletu s časovno zanko, ampak predvsem razvoju sprva prijateljskega in kasneje intimnega odnosa med prisrčnima glavnima junakoma. Ravno takšen pristop v nekoliko zlajan koncept prinaša nekaj dobrodošle svežine, še posebej zato, ker se film spretno izogne nadležnim “zakonitostim” sodobnih romantičnih komedij, ki so prepogosto nasičene z vulgarnimi šalami, karikaturnimi / imbecilnimi liki, sluzavo politično korektnostjo ter za lase privlečenimi razpleti. Vsi nastopajoči junaki tako niso zgolj stereotipi na dveh nogah (še posebej osrednja lika sta izredno življenjska in se z njima nemudoma poistovetimo), šale so bolj ali manj posrečene, vmes pa je dodanih nekaj presenetljivih zasukov. Palm Springs je očarljiv, zelo zabaven, domiseln in v zadnji tretjini presenetljivo ganljiv film, ki se tematsko dotika sicer zelo resnih sodobnih problematik; npr. že sam časovna zanka je alegorija na posameznikovo ujetost v vsakdanjo rutino, na katero se tako navadi, da jo ni pripravljen zapustiti, film pa načenja tudi dileme o človekovi osamljenosti, hrepenenju in žrtvovanju. Palm Springs morebiti ni mojstrovina in ima nekaj napak (stranski lik J.K. Simmonsa je rahlo nepotreben), vendar hkrati predstavlja eno večjih presenečenj letošnejga leta ter pravo osvežitev na področju sodobnih komedij nasploh.

Gert Ledig: Povračilo

Usoda romana Povračilo nemškega pisatelja Gerta Lediga je nekoliko nenavadna; ob izidu leta 1956 je s svojim brezkompromisno ostrim slogom ter nepopustljivo okrutnim potretom vojne zbudil veliko pozornosti, nakar se je roman za nekaj desetletij zabarikadiral v metaforični bunker, šele ob prihodu mileniuma pa je znova postal enako relavanten kot ob svojem izidu. Kar ni presenetljivo, saj Povračilo tudi za današnje visoke standarde tolerance nasilja v literarnih delih predstavlja izredno okrutno branje. Zgodba razmeroma kratkega romana (190 strani) je preprosta; spremljamo eno uro trajajoč utrip neimenovanega nemškega mesta za časa 2. svetovne, ko se na nebu pojavijo bombniki in začnejo nad prebivalce spuščati svoj smrtonosni tovor. Skozi ruševine, eksplozije, kaos in surov boj za preživetje roman skače od enega neimenovanega junaka do drugega; od moškega, ki se skuša prebiti do železniške postaje, da bi našel svojega pogrešanega sina, mladih dijakov, ki so pred maturo vpoklicani v vojsko, da bi branili mesto, starejšega zakonskega para, ki v zažganem stanovanju dostojanstveno čaka na svojo smrt pa vse do civilistov, ki se skrivajo v kleti in čakajo na konec nevarnosti.

Povračilo je t.i. kolektivni roman, saj nima osrednjega junaka, ampak celo galerijo preprosto orisanih likov, o katerih življenjih ne izvemo ničesar pomembnejšega (razen v uvodnih stavkih vsakega poglavja), saj so njihove vloge v zgodbi zreducirane na figure, ki morajo pretrpeti enourni kaos. Ledig kot vsevedni pripovedoval na strogo dokumentarističen način beleži kaotično stanje v bombardiranem mestu in zajame vse pomembnejše elemente, ki okrepijo protivojno sporočilo romana; zgodba se večino časa odvija bodisi v napol porušenih stavbah ali pa utesnjenih in zadušljivih zakloniščih, ki dajejo vtis vlakov smrti, s katerimi so nacisti peljali ujetnike v koncentracijska taborišča. Odlika Ledigovega romana je že omenjena slogovna nepopustljivost; Povračilo uspe naslikati grozote in nesmisel vojnega divjanja brez manipulativnih besed in drugih cenenih trikov, ki bi izvabili sentimentalno sočustvovanje, ampak ostane zvest skorajda naturalističnem slikanju sveta v ruševinah. Takšne pristop je razumljiv, saj izrazita nemetaforičnost dogajanja doseže bistveno večji učinek kot zavijanje v poetični celofan. Ledig se zaveda, da je vojna prekleto kruta reč, zato je ni potrebno olepševati. Le na tak način bo bralec uspel razmisliti o tem, zakaj glavnino človeške zgodovine sestavlja ravno krvavo bojevanje, v katerem vedno nastradajo predvsem nedolžni. Prvorazredna vojna klasika.

Rating: 4 out of 5.