Časovna zanka (time loop) je v svetu filma sicer prisotna že od začetkov kultne serije The Twilight Zone, vendar pa je omenjeni koncept postal magnet za množice šele s komedijo Groundhog Day, v kateri se je Bill Murray vedno znova prebujal v isti dan, za prekinitev tega zakletega cikla pa se je moral naučiti marsikatere življenjske lekcije. Podobno pot ubere tudi romantična komedija Palm Springs, saj imamo opravka z identičnim zapletom; Nyles in Sarah (odlična Andy Samberg in Cristin Milioti) sta ujeta v ponavljajoči se dan poroke Sarahine mlajše sestre, med številnimi poskusi, da bi razrešila uganko, pa se med njima rodi ljubezen. Posebnost pričujočega filma je v tem, da se ne posveča toliko samemu zapletu s časovno zanko, ampak predvsem razvoju sprva prijateljskega in kasneje intimnega odnosa med prisrčnima glavnima junakoma. Ravno takšen pristop v nekoliko zlajan koncept prinaša nekaj dobrodošle svežine, še posebej zato, ker se film spretno izogne nadležnim “zakonitostim” sodobnih romantičnih komedij, ki so prepogosto nasičene z vulgarnimi šalami, karikaturnimi / imbecilnimi liki, sluzavo politično korektnostjo ter za lase privlečenimi razpleti. Vsi nastopajoči junaki tako niso zgolj stereotipi na dveh nogah (še posebej osrednja lika sta izredno življenjska in se z njima nemudoma poistovetimo), šale so bolj ali manj posrečene, vmes pa je dodanih nekaj presenetljivih zasukov. Palm Springs je očarljiv, zelo zabaven, domiseln in v zadnji tretjini presenetljivo ganljiv film, ki se tematsko dotika sicer zelo resnih sodobnih problematik; npr. že sam časovna zanka je alegorija na posameznikovo ujetost v vsakdanjo rutino, na katero se tako navadi, da jo ni pripravljen zapustiti, film pa načenja tudi dileme o človekovi osamljenosti, hrepenenju in žrtvovanju. Palm Springs morebiti ni mojstrovina in ima nekaj napak (stranski lik J.K. Simmonsa je rahlo nepotreben), vendar hkrati predstavlja eno večjih presenečenj letošnejga leta ter pravo osvežitev na področju sodobnih komedij nasploh.
